Na tisoče odpovedanih operacij – škodljivci morajo odgovarjati!

Odločitev vlade Roberta Goloba, da z uredbo omeji plačevanje ortopedskih posegov pri koncesionarjih, bo letos pomenila okoli 4000 manj operacij. Ne zato, ker ni pacientov ali ker posegi ne bi bili potrebni, ampak zato, ker se je oblast odločila za vojno s koncesionarji in zasebniki v zdravstvu – na račun bolnikov. 

Ko je koalicija konec leta 2022 prevzemala oblast, je obljubljala prelom. Napovedovala je zdravstveno reformo, ki naj bi že s 1. januarjem 2024 zagotovila krajše čakalne dobe, osebnega zdravnika za vsakega prebivalca, dostop do specialista v 30 dneh in do operacije najpozneje v šestih mesecih. Danes smo v letu 2026. Realnost je nasprotna od obljub.

Število ljudi brez izbranega osebnega zdravnika se je povečalo. Čakalne dobe so se kljub več kot 100 milijonom evrov dodatnih sredstev še podaljšale. Obvezni zdravstveni prispevek je višji. Zdaj pa se operacije dobesedno odpovedujejo.

“30 dni do specialista” je bil eden glavnih poudarkov predvolilne kampanje Socialnih demokratov. (Foto: YouTube)

Okoli 4000 ljudi letos ne bo operiranih. Za temi številkami niso abstraktni “primeri”, ampak ljudje: bolniki z obrabljenimi kolki, uničenimi koleni, raztrganimi rameni, poškodbami hrbtenice. Ljudje, ki čakajo v bolečinah, na protibolečinskih tabletah, v dolgotrajnih bolniških staležih, pogosto brez možnosti normalnega dela ali osnovnega gibanja. Mnogi med njimi bodo zaradi podaljšanega čakanja utrpeli trajne okvare, slabše izide zdravljenja in več zapletov.

V zadnjih tednih namreč pacienti v različnih koncesijskih ortopedskih centrih prejemajo klice, da so njihovi že dogovorjeni operativni posegi odpovedani ali prestavljeni za nedoločen čas. Razlog pa je v uredbi, ki jo je vlada Roberta Goloba sprejela 24. decembra 2025 in s katero je močno omejila število ortopedskih operacij, ki jih lahko koncesionarji opravijo in zanje dobijo plačilo od ZZZS.

Odpovedi po telefonu
“Danes sem imel primer pacientke, ki je bila pri koncesionarju naročena na operacijo – artroskopijo kolena v naslednjem tednu, včeraj pa je dobila obvestilo, da operacija za nedoločen čas odpade. Ponudili so ji možnost, da izbere drugega izvajalca, ali pa da lahko pride v samoplačniško ambulanto, kar je pacientko najbolj zbodlo,” je dejal zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj.

Podobne zgodbe se množijo tudi na družbenih omrežjih. Uporabnik na X je zapisal: “Pravkar dobil klic iz koncesionarskega zavoda za ortopedijo. Po odredbi vlade z dne 24.12., ki je spremenila pogoje za sklepanje pogodb s zaposlenimi v JS, krčijo dejavnost, kirurg, ki bi moral v nekaj dneh operirati teto, ne more več operirati, operacija odpade. Teta ni edina.”

Foto: STA

Spet drugi pacient je zapisal: “Vlada hvala za to prekrasno novoletno darilo. Sploh, ker mi je termin lepo enostavno odpadel, brez razlage. Med novoletnimi prazniki. In naj sedaj lepo jem Naklofen, dokler ne bodo jetra fuč.”

Načrtno omejevanje dostopnosti

Vlada se je očitno zavestno odločila, da bo omejila obseg dela koncesionarjev, ker naj bi ti postali “preveč močni” in naj bi ogrožali javne zdravstvene zavode. To je v oddaji Tarča odkrito priznala državna sekretarka na ministrstvu za zdravje. Toda v tej politični vojni z izvajalci so kolateralna škoda postali bolniki. Gre za načrtno zmanjšanje dostopnosti zdravstvenih storitev v času, ko so čakalne dobe že predolge in ko javne bolnišnice nimajo ne kadra ne infrastrukture, da bi prevzele dodatne tisoče zahtevnih operacij.

Je to realen scenarij?

Iz javnih ustanov odhajajo ortopedi, primanjkuje operacijskih ekip, anesteziologov, medicinskih sester, operacijskih dvoran. V takšnih razmerah je obljuba, da bo javni sistem nadomestil izpad 4000 operacij, nerealna. Bolj realen je scenarij, da bodo čakalne dobe še daljše, izidi zdravljenja slabši z več zapletov. Posledice ne bodo le zdravstvene, ampak tudi ekonomske. Daljši bolniški staleži, invalidnosti, več porabe zdravil in socialnih transferjev bodo stali bistveno več, kot bi stale pravočasne operacije. Sistem bo dražji a manj učinkovit.

Kdo bo odgovarjal?

Odgovornost pa nosi vlada – predsednik vlade in ministrica za zdravje, ki sta uredbo predlagala in zagovarjala, čeprav sta vedela, da javni sektor nima realnih zmogljivosti za prevzem bremena. V katerem koli drugem področju bi takšno ravnanje šteli za hudo malomarnost ali celo za kaznivo dejanje.

A. G.