ARTICLE AD
Imena jedi pogosto jemljemo kot samoumevna. Naročimo pico margherito, ugriznemo v sendvič ali na praznični mizi občudujemo pečenko Wellington, ne da bi se vprašali, zakaj pravzaprav nosijo ta imena.
A v ozadju številnih klasičnih jedi se skrivajo zgodbe o politiki, umetnosti, nacionalnem ponosu, dvornih intrigah in tudi o precej praktičnih navadah. Prav te zgodbe dajejo jedem dodatno težo, saj pokažejo, da kulinarika ni zgolj stvar okusa, temveč tudi kulture in časa, v katerem je nastala.
V zapisu spodaj razkrivamo izvor nekaterih najbolj znanih imen jedi, ki jih poznamo po vsem svetu. Zgodbe niso vedno enoznačne in včasih se različne razlage celo izključujejo, a prav to jim daje poseben čar.
Karpačo, Margerita, Pavlova torta, Mozart kroglicePizza Margherita in barve, ki niso naključne
Kraljica, kuhar in simbolika
Pizza margherita velja za eno najbolj prepoznavnih italijanskih jedi. Po razširjeni zgodbi naj bi jo leta 1889 v Neaplju pripravil kuhar Raffaele Esposito za kraljico Margherita Savojska. Izbral je paradižnik, mocarelo in baziliko, da bi jed barvno spominjala na italijansko zastavo. Navdušenje kraljice naj bi bilo tolikšno, da je pica dobila njeno ime.
Obstaja tudi manj romantična razlaga. Beseda margherita v italijanščini pomeni marjetico, razporeditev sestavin na pici pa naj bi spominjala na cvet. Resnica morda leži nekje vmes, a ime je ostalo in pica je postala simbol Italije.
Pavlova, sladica na konicah prstov
Balet, sladkor in spor čez ocean
Sladica pavlova nosi ime po ruski balerini Anna Pavlova, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja navduševala občinstvo po svetu. Med turnejami naj bi ji v čast ustvarili lahko sladico iz beljakovega testa, smetane in sadja.
Vprašanje izvora pa ostaja odprto. Nova Zelandija trdi, da je sladica nastala leta 1926 v hotelu v Wellingtonu, Avstralija pa jo umešča v Perth leta 1935. Kulturni zgodovinarji dodajajo, da pavlova verjetno izhaja iz starejših evropskih beljakovih sladic, ime pa je zgolj krona že obstoječi ideji.
Sendvič, rojen iz lenobe ali genialnosti
Plemič, ki ni hotel zapustiti mize
Ime sendvič dolgujemo John Montagu, angleškemu plemiču iz 18. stoletja. Leta 1762 naj bi zahteval kos mesa med dvema rezinama kruha, da bi lahko jedel brez prekinjanja dela ali igre kart. Navada je hitro postala priljubljena, ime njegovega plemiškega naziva pa se je prijelo po vsem svetu.
Ideja mesa v kruhu sicer ni bila nova, a prav Montagu je poskrbel, da je dobila ime in globalno prepoznavnost. Sendvič je tako postal simbol praktične hrane.
Kajzerica in cesarski pečat kakovosti
Kruh kot politična izjava
Kajzerica (kajzerjeva žemljica) izvira iz srednje Evrope in jo povezujejo z vladavino cesarja Franc Jožef I.. Beseda kaiser pomeni cesar, ime pa naj bi poudarjalo vrhunsko kakovost peke.
V času Habsburžanov so obstajali celo predpisi o velikosti in obliki te žemlje. Ime je delovalo kot jamstvo, da kupec dobi izdelek, vreden cesarskega naziva.
Pečenka Wellington in nacionalni ponos na krožniku
Angleški odgovor na francosko klasiko
Pečenka Wellington je pogosto povezan z Arthur Wellesley, junakom bitke pri Waterlooju. Jed združuje goveji file, gobe in listnato testo.
Zgodovinarji menijo, da gre za preoblečeno francosko jed filet de bœuf en croûte, ki so jo v 20. stoletju preimenovali za angleško občinstvo. Ime je delovalo patriotsko in dovolj prestižno, da se je prijelo.
Karpačo in barva, ki je navdihnila ime
Umetnost kot kulinarična referenca
Leta 1950 je beneški gostinec Giuseppe Cipriani v restavraciji Harry’s Bar pripravil jed iz tanko rezanega surovega govejega mesa. Ime je izbral po slikarju Vittore Carpaccio, saj je rdeča barva mesa spominjala na tone njegovih slik.
Karpačo (carpaccio) je postal sinonim za surovo meso ali ribe, ime pa danes uporabljamo tudi za jedi, ki z originalom nimajo več veliko skupnega.
Bešamel, omaka z dvorno zgodbo
Slava po zvezah, ne po kuhalnici
Bešamel omaka nosi ime po Louis de Béchameil, dvorjanu Ludvika XIV. Recept naj bi ustvaril kuhar La Varenne, a ga je poimenoval po vplivnem mecenu.
V francoskem dvoru je bilo običajno, da so jedi nosile imena vplivnih oseb. Bešamel je tako primer, kako so politične povezave odločale o kulinarični nesmrtnosti.
Mozartove kroglice in sladki poklon glasbi
Sladica, ki je preživela kopije
Mozartkugeln (Mozartove kroglice po slovensko) so nastali leta 1890 v Salzburgu, ustvaril jih je slaščičar Paul Fürst. Kroglice iz marcipana, pistacije in nugata so poklon skladatelju Wolfgang Amadeus Mozart.
Čeprav jih danes izdelujejo po vsem svetu, družina Fürst še vedno ročno pripravlja originalno različico. Ime je postalo zaščitni znak mesta in kulturne dediščine.
Imena jedi so ogledalo družbe
Zgodbe teh jedi kažejo, da imena niso naključna. Nastajajo na stičišču politike, umetnosti, marketinga in vsakdanjih potreb. Vsakič, ko naročimo znano jed, nezavedno ponovimo del zgodovine, ki se je ohranila prav zaradi imena.
Objava Zakaj se te jedi imenujejo tako, kot se: zgodbe, ki se skrivajo na krožniku se je pojavila na Vse za moj dan.

3 hours ago
19










English (US)