Oltcit: Drugi romunsko-francoski poskus ljudskega avtomobila

Romunsko-francoski poskus ustvarjanja dostopnega ljudskega avtomobila je za seboj pustil mešano zapuščino tehnične inovativnosti in vprašljive zanesljivosti.

Oltcit se je v avtomobilsko zgodovino zapisal kot po svoje edinstven, pa čeprav na koncu ne najbolj uspešen poskus sodelovanja med vzhodnoevropsko komunistično državo in zahodnim avtomobilskim proizvajalcem. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1976 kot joint venture med romunsko vlado, takrat seveda še pod vodstvom Nicolaeja Ceaușesca, in francoskim proizvajalcem avtomobilov Citroën. Ime znamke je preprosta, a domiselna skovanka iz dveh besed, ki sta definirali njen obstoj: »Olt« predstavlja zgodovinsko pokrajino Oltenijo in istoimensko reko v Romuniji, kjer so v mestu Craiova zgradili novo tovarno, drugi del skovanke, »cit«, pa se je seveda nanašal na ime francoskega partnerja.

Prave korenine tega (na koncu) romunskega avtomobila pa dejansko segajo v Francijo, kjer je Citroën v sedemdesetih letih pod kodnim imenom Projekt Y razvijal modernega naslednika za svoj takrat že precej ostareli model Ami 8. Ko je podjetje Citroën kupil Peugeot, so novi lastniki pri finančni analizi hitro ugotovili, da bi bila serijska proizvodnja Projekta Y v Franciji predraga, zato so se raje lotili razvoja modela Visa, ki je nastal na platformi Peugeota 104. Da bi povrnili vsaj del visokih stroškov predhodnega razvoja, so Francozi celotne načrte in tehnologijo preprosto prodali Romunom, ki so iskali način, da po Dacii 1300, ki je slonela na Renaultu 12, pridejo do nekoliko bolj sodobnega in tehnično naprednega avtomobila za domači trg ter potencialni izvoz.

Glavni in najbolj prepoznaven izdelek nove romunske tovarne je bil Oltcit Club, kompaktna trivratna kombilimuzina, katere serijska proizvodnja je uradno stekla leta 1981, čeprav so polne proizvodne zmogljivosti dosegli šele kakšno leto kasneje. Avtomobil je oblikovno nezgrešljivo sledil aerodinamičnim linijam Citroëna, pri čemer je ponujal presenetljivo prostorno notranjost in velike steklene površine, kar je omogočalo odlično preglednost. V kabini je Oltcit v primerjavi s svojimi vzhodnoevropskimi konkurenti izstopal po za tiste čase naprednih ergonomskih rešitvah, vključno z značilnimi kontrolnimi »sateliti« ob enokrakem volanu, ki so vozniku omogočali upravljanje vseh pomembnih funkcij vozila, ne da bi moral pri tem umakniti roke z volanskega obroča.

Tehnično zasnovo so poganjali preverjeni zračno hlajeni bokser motorji, ki so jih prav tako prevzeli neposredno od francoskega partnerja. Osnovni model je bil opremljen z dvovaljnim agregatom s prostornino 652 kubičnih centimetrov iz modela Visa, ki je razvil 26 kW (35 KM) in 49 Nm navora. Zahtevnejšim kupcem sta bila na voljo štirivaljna bokser motorja iz serije GS/GSA s prostornino 1,1 in 1,3 litra; najmočnejša različica je ponujala kar poskočnih 48 kW (65 KM) ter okoli 96 Nm navora. Čeprav avtomobil seveda ni bil opremljen s slavnim in kompleksnim hidropnevmatskim vzmetenjem večjih Citroënov, je njegovo klasično podvozje s torzijskimi palicami vseeno zagotavljalo nadpovprečno udobno vožnjo za tisti čas in se je dobro kosalo z romunskimi cestami, ki so bile takrat vse prej kot »remek« delo cestne infrastrukture.

Skladno s prvotnim dogovorom o sodelovanju je moral Citroën odkupiti določeno kvoto vozil, proizvedenih v Romuniji, in jih plasirati na zahodnoevropske trge, da bi Romunija lažje odplačala dolgove za tehnološki prenos. Ti avtomobili so se na Zahodu in nekaterih drugih trgih prodajali pod imenom Citroën Axel, pri čemer so Francozi stavili predvsem na izjemno cenovno dostopnost. Zgodovinsko gledano bi bila takratna nakupna cena osnovnega modela na zahodnih trgih, preračunana v današnjo valuto in prilagojena inflaciji, ocenjena na približno 4.500 do 5.500 EUR, danes pa lepo ohranjeni zbirateljski primerki Oltcita na trgu starodobnikov dosegajo vrednosti med 1.500 in 3.500 EUR.