Zgodba o vzponu in zatonu Levice

Meteorni vzpon skrajne stranke Levica na politični sceni je posledica dveh dejavnikov. Prvi je ta, da so volivci napačno diagnosticirali vzroke finančne krize, ki je po Sloveniji in svetu pustošila od leta 2008 do 2012, saj so bili prepričani, da je zanjo kriv kapitalizem, čeprav je v resnici krizo zakuhal etatizem in preregulacija. Drugi razlog pa je ta, da so se v tedanji Združeni levici združili praktično vsi skrajni levičarji, ki jih je premogla Slovenija (takrat center levice še ni bil tako skrajen, kot je danes). S svojo prisotnostjo so v državi zapolnili vrzel častilcev nefiltiranega socializma, ki so prej s stisnjenimi zobmi volili LDS in njene derivate, čeprav so jih dojemali kot “neoliberalne”.

Stranka je nastala leta 2017, ko so se združile različne frakcije skrajne levice, ki so bile v svoji ideološki zagnanosti še precej bolj zagrete in iskrene od salonske levice takratnih “ponovskih naslednikov” (Socialnih demokratov in Desusa). Združili sta se Iniciativa za demokratični socializem (IDS) in Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS), ki sta že pred tem sodelovali v skupni koaliciji Združene levice, v kateri je sodelovala tudi Demokratična stranka dela (DSD) ter različni ulični bojevniki, ki so pozivali h koncu kapitalizma.

Od samega začetka sta bila obraz stranke Luka Mesec in “slovenski Che” Miha Kordiš, delno pa tudi navdušenka nad venezuelskim komunizmom Violeta Tomić. Šlo je za prvo stranko v Sloveniji, ki ji ni bilo nerodno ponovno pozivati k renacionalizaciji zasebnega premoženja. To je bilo jasno zapisano tudi v njenem združitvenem manifestu.

Prvi slovenski nacionalizatorji

Program stranke je bil jasno protiustaven, čeprav je slovensko ustavno sodišče, povsem prepredeno z levičarskimi aktivisti, pred nekaj leti razsodilo, da stranka ni neustavna. Med drugim so imeli v programu zapisano naslednje: “Lastništvo podjetij bomo prenesli v roke države in lokalnih skupnosti ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge. Zato bomo spremenili nosilce kapitala in socializirali dobičke.”

Ko je v času Šarčeve vlade koalicija v partnerstvu z Levico predlagala sporni davek, ki bi drastično in v nekaterih primerih celo dvojno obdavčil kapitalske dobičke podjetij, je pomemben član stranke Kordiš pozval k nacionalizaciji, potem ko so se podjetniki začeli pritoževati nad namero.

Miha Kordiš in Luka Mesec, ko sta še skupaj krojila politiko najbolj radikalno leve stranke v Sloveniji (Foto: STA)

Jasno je bilo – tako iz retorike kot na koncu tudi iz politike, zdaj ko so na oblasti – da je končni cilj stranke socialistična revolucija, v kateri bo zasebno lastništvo “preoblikovano” v različne oblike družbenega lastništva. Eno takšno “preoblikovanje” je Slovenija že doživela in zaradi njega še danes zaostaja za razvitimi zahodnimi sosedami.

Nacionalizacija gre z roko v roki s pozivi k uničenju kapitalizma, ki jih zasledimo tako pri uličnih “performerjih” Levice, ki so dve leti pandemije strašili po ljubljanskih ulicah, kot tudi pri samih politikih. V Levici nasprotujejo kapitalizmu, saj ta po njihovih besedah tudi v času rasti ustvarja revščino in neenakost. “Kapitalizem ni samo sistem razrednega izkoriščanja in zapostavljanja, ampak tudi izkoriščanja in zapostavljanja na podlagi spola, etničnosti, narodnosti in drugih osebnih okoliščin,” med drugim navajajo v programu.

Prvomajski protest “za zrušitev kapitalizma” na Kongresnem trgu v Ljubljani. (Foto: LukaM)

Pozive Levice moramo razumeti dobesedno, tako kot so zapisani. Kapitalizem je sistem, v katerem so sredstva produkcije v zasebni lasti. Sami torej pozivajo k temu, da bi bila ta sredstva v državni lasti, kar pomeni, da bi jih obvladovali oblastniki in njim podložni gospodarstveniki – praviloma taki, ki jih je zasebni gospodarski svet že prežvečil in izpljunil. Želijo si gospodarstvo, v katerem bi bila celotna država en sam velik Slovenski državni holding, v njihovih rokah.

Zakaj razpadajo?

Konkurenčna prednost Združene levice in kasneje Levice je bila v tem, da so bili prvi, ki so si upali širiti nedestilirani skrajni socializem. Spomnimo: ko je na oblast prišel Miro Cerar, se z njimi sploh ni želel pogovarjati. V času vlade Marjana Šarca so že bili zunanji partner vlade, brez katerega glasovalni stroj ne bi deloval. V času vlade Roberta Goloba pa niso le polnopravni partner koalicije, temveč de facto ideološki kolovodje.

Predsednik LMŠ Marjan Šarec in koordinator Levice Luka Mesec (Foto: STA)

Večina egalitarističnih idej – od eksplozije minimalne plače in s tem prispevkov za espeje, višje obdavčitve najemnin, višjih davkov na plače, prispevkov za dolgotrajno oskrbo – prihaja iz njihove kuharice. A prav to bo na koncu ironično pomenilo konec njihove politične poti.

Od časa, ko so bili ustanovljeni kot skupina uličnih radikalcev, se je svet drastično premaknil na levo. Po zahodnih demokracijah strašijo skrajni levičarji z idejami prisilne enakosti oziroma socialistične uravnilovke. Župani New Yorka, Londona, Barcelone, Pariza in skoraj vseh večjih nemških mest so ekonomski neomarksisti, Angleži pa imajo enega takšnega celo za premiera. Slovenija je temu trendu sledila.

“Ponosni nasledniki komunistične partije” so končno lahko postali to, kar v resnici so, in so v ideološki, zgodovinski ter ekonomski skrajnosti začeli neposredno konkurirati Levici. Glasovi razuma so iz nekdanje Stranke demokratične prenove odšli, prišli pa so skrajneži, ki se jim ni nerodno klanjati pred spomeniki komunističnih klavcev, prav tako pa jim ni več nerodno, ko predsednik Matjaž Han celo poziva k gospodarski in industrijski odrasti.

Politični prestopnik Matej Tašner Vatovec in predsednik SD Matjaž Han (Foto: BOBO)

Znotrajkoalicijska konkurenca na skrajni levici

Tradicionalna postkomunistična stranka nekdanje vladajoče partije tako postaja resna konkurenca Levici. Če se koordinatorka in ministrica za kulturo Asta Vrečko fotografira ob množičnem morilcu Titu, bi za to leta 2017 požela stoodstotno podporo zapriseženih titoistov. Danes se ti glasovi zaradi popolne radikalizacije SD razdelijo vsaj na pol – v resnici pa verjetno še precej bolj, saj so tudi neo-LDS-ovske stranke novih obrazov iz mandata v mandat bolj skrajne.

Asta Vrečko je častilka zločinskega totalitarizma in enega največjih klavcev 20. stoletja. (Foto: Twitter)

Stranka Gibanje Svoboda je imela v programu zapisano razmeroma liberalno ekonomsko politiko, a je ta ostala le črka na papirju. V praksi so danes prav tako vneti borci proti kapitalizmu in vojaki v vojni proti gospodarstvu kot Miha Kordiš.

Levica se je tako znašla v globoki krizi identitete. Sama skrajnost ni bila več dovolj, hkrati pa niso imeli ničesar drugega za ponuditi. Že v prejšnjem mandatu so izgubili Franca Trčka, ki je prestopil v SD, saj je stranka po nadaljnjem premiku na levo postala primerna tudi za radikalce. Odrekli so se Violeti Tomić in Mihi Kordišu – slednji zdaj vodi stranko, ki je neposredna konkurenca Levici in po retoriki spominja na izvirno Združeno levico.

Franc Trček. (Foto: STA)

Luka Mesec želi igrati dvojno igro: po eni strani še naprej izčrpavati gospodarstvo (višanje minimalne plače), po drugi strani pa se predstavljati kot pragmatik (višanje upokojitvene starosti). Asta Vrečko ostaja zvesta strankinemu radikalizmu, a hkrati razume, katera roka jo hrani, zato je znala bogato nagraditi korporativistične medijske interese z razpisi in novim zakonom o medijih.

Takšna stranka ni več ničemur podobna. Njihova ulica, ki si želi leto 1945, je razočarana, ker se revolucija konča s fotografijami ob Titu in Kardelju, ne pa z dejanskim odvzemom produkcijskih sredstev. Vlada in Levica sicer poskušata z nacionalizacijo prek drastičnih obdavčitev in uničevanja gospodarstva, a to za ulico ni dovolj.

Zadnji pretres, ko jih je zapustil Matej Tašner Vatovec in prestopil k Socialnim demokratom, jasno kaže, kakšno je trenutno vzdušje v stranki. Danes gre za stranko s tremi poslanci in tremi ministri, ki ji je ulico vzel Kordiš, titoizem SD, antikapitalizem pa kar vladajoča stranka Gibanje Svoboda.

Ostali so sami. Zgodilo pa se je še nekaj, kar jim ne gre na roko. Kajti svet je od njihovega nastanka res šel na levo, a se je vmes že začel vračati tudi na desno. ZDA so dobile Trumpa, Nemčija Merza, Italija Melonijevo, Argentina Mileija, Čile Kasta, v Veliki Britaniji pa je premier Starmer najbolj osovražen politik v zgodovini države. Slovenija je pri političnih trendih počasna, a se je na koncu vsak trend doslej vendarle preselil tudi k nam. Tudi ta se bo.

Javier Milei po razglasitvi rezultatov zadnjih volitev, foto: EPA/JUAN IGNACIO RONCORONI

Najbrž v prihodnosti ne bomo več imeli predsednika vlade, ki bo razlagal, da nižjih davkov ne potrebujemo, ker bodo državljani potem denar porabljali za neumnosti. Duh časa bo skrajno levico odplavil na rob političnega prostora, razen morda v velikih urbanih središčih, polnih narkomanije, brezdomstva, migrantov in na splošno družbeno nesrečnih ljudi – a Mahdaniji tega sveta levice globalno ne bodo rešili. Več indikatorjev kaže, da se svet celi in umika od kulturnega in ekonomskega marksizma ter protizahodnjaškega antikapitalizma. Tudi zato toliko prebegov v stranke establišmenta – gre za kariere ljudi, ki ne poznajo nič drugega kot politiko. Velika verjetnost je, da Levice kmalu ne bo več – in to je lahko za deradikalizacijo slovenske politične scene le dobro.

Mitja Iršič