Zakaj se novoletne zaobljube ne uresničijo? #Ajdapiše

Kar pogumno zajadrajmo v zgodovino koledarjev, ki smo jih na evropskih tleh in se ustavimo v zgodnjem Antičnem Rimu, ko je bil marec prvi mesec, koledar pa je imel 10 mesecev. Leto je bilo naravnano na premike lune in ne sonca, ker pa so se zavedali, da nekaj umanjka za »pravi začetek leta«, so v 8. stoletju pred našim časom dodali dva meseca – januar in februar, ki sta »pokrila« tiste dodatne dni do pričetka novega leta v marcu. V drugem stoletju pred našim štetjem naj bi počasi začeli praznovati 1. januar tudi kot začetek leta v Rimu. Vendar je šele Julij Cezar uradno dodal omenjena dva meseca in 46 pred našim štetjem je nastal julijanski koledar, ki je bil v rabi kar tisočletje in pol. Prvi januar je sicer bil torej začetek leta, toda dejansko so še vedno mnogi v srednjeveški Evropi spomladansko enakonočje praznovali kot novo leto. Šele leta 1582 s sprejetjem gregorijanskega koledarja se je dejansko »zapovedalo« celotnemu zahodnemu svetu s strani Rimskokatoliške cerkve, da je 1. januar res začetek leta (in še določene druge spremembe so bile narejene) in evropske države so postopoma to začele sprejemati ter tudi uveljavljati.

Mesec marec je bil tradicionalno praznovan kot začetek leta zaradi narave same in se je leto torej pričelo s spomladanskim enakonočjem, ko se tudi narava začne prebujati. Zima se konča in z njim mirni, počasni dnevi ter vse skupaj začne cveteti. Na novo. Počasi, tako kot mora. Januar in februar sta bila tako sprva dodana zgolj v smislu, da nekaj poimenujejo v tej »mrtvi sezoni«, kasneje pa je Julij Cezar uradno uporabil ta dva meseca zaradi politično – administrativnih razlogov. V tem obdobju so namreč novoizvoljeni rimski konzuli prevzeli svoje nove naloge. Mesec je ime dobil po rimskem bogu Janus, ki ga opredeljujejo začetki in konci, pa tudi tranzicije. Upodobljen je namreč z dvema obrazoma – en, ki gleda nazaj in en, ki gleda naprej. Latinska beseda ianua namreč tudi pomeni vhod, obok.

V našem novem »modernem« svetu pa smo prisiljeni, da v začetku novega leta sprejmemo neke zaobljube, kaj vse bomo storili dobrega v tem letu. Čudim se, ko stopamo v drugo četrtletje tega stoletja, da še vedno obstaja ta velika poplava shujševalnih zaobljub. Novoletnih jelk še pospravili nismo, pa nekateri že razmišljajo o svojem telesu v kopalkah. Nenavadno se mi zdi, da še vedno toliko v ospredje dajemo fizično telo, ne pa svojo dušo in um. Če bi že sprejemali neke zaobljube v tem norem svetu, bi te vsekakor morale biti več v smeri mirnega načina življenja, ustavljanja samega sebe in podobno. Pa vendar, naj ponovim: januar ni bil nikoli v naravi zamišljen, da delamo revolucionarne premike. Bil je del mrtve sezone, ko je narava še spala. Čeprav morda menimo, da je novoletni ognjemet prinesel luč, pa temu v resnici še ni tako. Noči so namreč še vedno občutno daljše od dneva in prav je, da počivamo. Ni potrebno, da razmišljamo, kaj še bomo naredili in kako bi bili boljši (ali pač lepši). Ne moremo pričakovati, da bomo sprejeli neke velike osebne spremembe in jih tudi uveljavili, če pa so dobesedno v nasprotju z našo naravo, ki še ni pripravljena, da spremembe pridejo. Spoštujmo naravo in uživajmo v počasnih premikih ter se na prvi delovni ponedeljek ne zapodimo kot »svinje v zelje«, ker ni nobene potrebe, da to naredimo. Čeprav čutimo vse pritiske z vseh strani, ne pozabimo, da so to le družbeni in vsekakor ne-naravni pritiski. In če se vrnemo nazaj k imenu januar ter rimskemu bogu: naj bo to čas tranzicije, čas, ko se stari zaključki in novi začetki počasi in nežno prepletajo.

Za zaključek naj dodam še podatek, da pa tudi marec ni bil povsod po svetu tradicionalen začetek leta. Stari zapisi navajajo, da naj bi Feničani in stari Egipčani praznovali začetek leta z jesenskim enakonočjem, pri starih Grkih pa se omenja celo zimski solsticij. Opcij je torej več. Ni torej zaman rek – nazaj k naravi, ki nam bi zagotovo pomagal rešiti marsikatero sodobno zagato.

Naj bo srečno in zdravo 2026!

Ajda Vodlan

The post Zakaj se novoletne zaobljube ne uresničijo? #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.