Zakaj kognitivno senzibilni ljudje pogosto delujejo neodločno

Včasih se zdi, kot da ljudje, ki več pozornosti posvečajo razvoju svojih miselnih procesov, delujejo (še) bolj zmedeni, nevedni in neprepričljivi. Kot bi bili ujeti v nekakšno notranjo meglico – neprenehno ves čas prevprašujejo, preverjajo, dvomijo, se sredi stavkov ustavljajo, ker so vmes našli še tri nove možnosti.

Na prvi pogled delujejo precej neodločni in nezanesljivi. Vendar, če jih pogledamo bližje, se pokaže druga zgodba — zgodba o tem, kako misel, ki vidi dlje, nujno hodi počasneje.

Ko se zaveste neznanega, postane dvom naravna drža

Kognitivno senzibilni posamezniki redko trdno stojijo v svetu gotovosti. Bolj domač jim je svet (nevidnih) možnosti. Njihov notranji kompas ni usmerjen k potrjevanju, temveč k preverjanju. Vsako prepričanje je zgolj začasna konstrukcija, ki jo je treba občasno razstaviti in ponovno sestaviti.

To je navzven pogosto videti kot znak šibkosti. Dejansko pa gre za posledico širšega zaznavnega polja: ko vidiš več, vidiš tudi več pasti, zato je več tudi razlogov za previdnost.

Prepričanja niso sidra, ampak le delovne hipoteze

Večina ljudi prepričanja dojema kot nekaj stabilnega, skoraj identitetnega. Kognitivno senzibilni pa jih razumejo kot orodja — uporabna, dokler delujejo, in zamenljiva, ko se pokaže boljša razlaga.

Ta fluidnost navzven seveda pogosto deluje kot nestanovitnost. Ampak lahko prej rečemo, da gre za intelektualno odgovornost – za zavest, da je svet prevelik, da bi ga lahko ujeli v en sam, dokončen pogled.

Lateralno razmišljanje je bolj naporno in energijsko potratno

Kognitivno senzibilni ljudje redko sledijo eni miselni liniji. Njihov um deluje bolj kot mreža kot pot. Ko razmišljajo, se jim odpirajo:

• alternativni scenariji,
• različni konteksti,
• perspektive drugih ljudi,
• in predvsem: vprašanja, ki jih večina sploh ne opazi.

Takšno razmišljanje pa je kognitivno naporno. Kot računalnik, ki naenkrat obdeluje preveč procesov, je tudi človek včasih videti, kot da “zmrzuje”. Vendar ne zato, ker ne bi vedel; bolj zato, ker vidi preveč.

Navidezna zmeda je pogosto izraz poštenosti

Najbolj samozavestni ljudje niso tisti, ki razumejo.Kot opisuje Dunning_Krugerjev efekt, so to tisti, ki najmanj dvomijo — ne zato, ker bi imeli več znanja, ampak zato, ker vidijo (pre)malo.

Kognitivno senzibilni pa dvomijo, ker:

• se zavedajo svojih omejitev,
• razumejo nepredvidljivost sveta,
• in vedo, da je gotovost pogosto le psihološko udobje, ne pa epistemološko dejstvo.

Njihova negotovost je oblika spoštovanja do resničnosti.

Zaključek

Kognitivno senzibilni posamezniki niso videti neodločni, ker bi bili izgubljeni. Neodločni se zdijo zato, ker svet jemljejo resno.

Zavedajo se, da je gotovost pogosto iluzija, da so prepričanja začasna in da je dvom eno izmed redkih zanesljivih orodij, ki jih imamo za ohranjanje intelektualne poštenosti. Njihova negotovost ni slabost. Je povabilo — k globljemu razmisleku, jasnejšemu pogledu in odprtosti za rast.

In ko naslednjič začutite, da ste ‘zmagali v razpravi’, za trenutek pomislite — gotovost je redko pokazatelj modrosti.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.

Kot zunanji svetovalec lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.

Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Zakaj kognitivno senzibilni ljudje pogosto delujejo neodločno appeared first on Savus.