»Trst potrebuje spoštovanje, premišljeno izražanje in predvsem dialog«

Z Mitjo Gialuzom smo se v preteklosti srečevali zlasti kot s prvim možem Barcolane, danes pa ga predstavljamo v novi preobleki: kot kandidata za župana razširjene leve sredine, ki nastopa pod imenom Skupna bodočnost. Slovenski jezik, čeprav ga ne govori, in okolje sta pomemben del njegovega življenja. Prva leta življenja je preživel pri Sv. Ivanu, nato se je preselil v Briščike, osnovno šolo je obiskoval v Zgoniku, srednjo pa na Proseku. Kmalu po polnoletnosti je postal tudi občinski svetnik v Zgoniku. Tudi njegovo ime Mitja ima posebno zgodbo: starša sta mu ga izbrala zaradi literarnega navdiha, pa tudi zato, ker je bilo v tistem času razširjeno. V osemdesetih letih pa je bil zaradi njega občasno deležen nacionalističnih opazk. Tokrat smo ga obiskali v njegovi pisarni, kjer nam je v oko padla tudi fotografija Maria Magajne.

Že več let se govori o vaši kandidaturi za tržaškega župana, vendar ste jo doslej dosledno zavračali. Kaj se je letos spremenilo?

Spremenile so se življenjske okoliščine. Zaključil sem univerzitetno kariero, nekdanji študenti in sodelavci pa so večinoma že samostojni. Pomembno je bilo tudi sodelovanje v kampanji za referendum o pravosodju. To je bila izjemno lepa izkušnja, ki mi je pokazala, da je v naši državi še vedno veliko želje po sodelovanju, zlasti pri pomembnih vprašanjih. Uspelo nam je mobilizirati tudi mlade, kar mi je vlilo nov zagon in navdušenje.

Vaša kandidatura je povzročila nekaj napetosti v DS. Kakšni so danes vaši odnosi z nesojenim kandidatom za župana Francescom Russom?

Najini odnosi so odlični. Russo je v zadnjih letih dobro opravljal opozicijsko delo. Pred dnevi se je Russo odločil stopiti nekoliko vstran, za kar se mu zahvaljujem. Takšne odločitve v današnji politiki niso pogoste. Pri Russu ne gre za korak nazaj, ampak za korak vstran. Francesco bo ostal pomemben del kampanje, podpiral bo razširjeno koalicijo in pomagal povezovati in pritegniti različen skupine ljudi, ki jih predstavlja.

Takoj po vaši uradni kandidaturi ste zapustili položaj predsednika SVBG in s tem tudi funkcijo prvega moža Barcolane. Je bila odločitev težka?

Bila je pravilna in nujna, čustveno pa težka. Zelo sem navezan na skupnost, v kateri sem odraščal.

Sprva se je zdelo, da bodo v volilni kampanji v ospredju žičnica, Staro pristanišče in stanovanjska problematika. Zdaj kaže, da jo bo zaznamovalo predvsem priseljevanje. Vas skrbi, da bodo drugi problemi prihodnosti ostali v ozadju?

Do volitev je še sedem mesecev. Trenutno se soočamo z izrednimi in zaskrbljujočimi razmerami, ki so deloma posledica političnih odločitev. Balkanska migracijska pot obstaja in migracij ni mogoče preprosto odpraviti. Kdor obljublja, da bo problem rešil z zapiranjem pristanišč ali s skrajnimi ukrepi, zavaja državljane. Desnica vodi državo že pet let, deželo osem let in Trst skoraj dvajset let, pa problema ni rešila. Migracij ne smemo demonizirati, prav tako jih ne smemo idealizirati. Gre za pojav, ki ga je treba upravljati. Če bo priseljevanje osrednja tema kampanje, bomo predstavili konkretne predloge. Čudežnih rešitev ni, vendar je treba ukrepati odgovorno. Tržaška občina je v zadnjih letih ravnala kot noj, ki tiči glavo v pesek. Ne moremo dopustiti, da migranti živijo in včasih celo umirajo v nečloveških razmerah, kot se je dogajalo prej v silosu, zdaj v skladiščih v Starem pristanišču.

Kako ocenjujete zadnje napetosti v mestu ter odziv župana?

Pravila morajo veljati za vse: za protestnike, ki imajo pravico izražati svoja stališča, vendar morajo spoštovati pravila; za tujce, ki prihajajo v Italijo in morajo spoštovati zakone; pa tudi za institucije, ki morajo spoštovati ljudi. Županove besede govorijo same zase. Njegova odgovornost je večja kot odgovornost drugih, saj mora povezovati skupnost. V Platonovem dialogu Državnik je vladar opisan kot tkalec, ki povezuje niti in ustvarja skupno tkanino. Takšen bi moral biti tudi župan: povezovati bi moral ljudi, ne pa jih razdvajati. Trst potrebuje spoštovanje, premišljeno izražanje in predvsem ponovno vzpostavitev mirnega dialoga, da bi lahko skupaj reševali probleme. Županove besede pri tem niso pomagale, vendar moramo iti naprej.

Ali upravičujete nasilni vstop v občinski prostor v imenu državljanske nepokorščine? Deželna svetnica Massolino je po protestih za obliko nasilja označila zapiranje sprejemnih centrov in zavlačevanje azilnih postopkov.

Politična kritika, tudi zelo ostra, je povsem legitimna. Ne morem pa upravičiti fizičnega nasilja. Vlamljanje v prostore in rezanje verig z brusilko zame ni sprejemljiva oblika protesta. Takšna dejanja imajo lahko nasprotni učinek. V Ulici Gioia je namreč obstajala možnost ureditve začasnega prenočišča, zdaj pa obstaja nevarnost, da bo zaradi teh dogodkov ogrožen. Moja predstava o mestu temelji na spoštovanju pravil, kar pa nikakor ne pomeni nasprotovanja ostri politični kritiki. Kot pravnik menim, da je zakonitost eden od temeljev družbe.

Če pustiva ob strani begunsko krizo: kateri problem bo moral naslednji župan najnujneje rešiti?

Izpostavil bi dva. Prvi je stanovanjska problematika, predvsem dostopnost stanovanj za mlade. Po podatkih, ki jih imam na voljo, so se najemnine v zadnjih petih letih zvišale za 22 %, plače pa le za 7 %. Mladi si v Trstu vse težje ustvarijo družino, mnogi pa morajo zaradi pomanjkanja dostopnih stanovanj zapustiti mesto. V Trstu je približno 10.000 praznih stanovanj. Več sto jih ima tudi občina.

Drugi problem pa zadeva kakovostno in dostojno delo. Mladim ne moremo ponujati zgolj zaposlitev v turizmu, denimo dela nosačev prtljage. Trst mora postati mesto, v katerem bodo mladi želeli ostati. Ena najtežjih izkušenj moje univerzitetne kariere je bila, ko sem kot profesor spremljal diplomante, ki so morali zaradi pomanjkanja priložnosti oditi drugam. Iz Trsta se vsako leto odseli približno 3500 ljudi.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.