Tomaž Tej Tololeskki ob izdaji knjige Sva za ples? Ples nas uči živeti – ne samo plesati!

Tomaž Tej Tololeskki, nekdanji vrhunski plesalec športnega plesa je izdal knjigo Sva za ples? namenjeno vsem gibalcem in negibalcem.

Dragi Tomaž, čestitke ob izdaji knjige Sva za ples?. To so res posebne situacije saj plesne knjige niso ravno pogost ‘pojav’ ne na knjižni še manj na plesni sceni Slovenije. Kaj je botrovalo odločitvi, da izdaš knjigo Sva za ples? z vprašajem?
Želel sem in še vedno želim, da TEJ metoda pride čim širše med ljudi. To je metoda, ki se je v praksi izkazala kot zelo učinkovita. Ljudje se z njeno pomočjo praktično takoj začnejo gibati bolj sproščeno in samozavestno v paru. Veliko ljudi si sploh ne upa na plesišče. Če pa že stopijo nanj, se hitro pojavijo težave: vlečenje, zaletavanje, trdi gibi in prisiljeni nasmehi. Tudi tisti, ki redno obiskujejo tečaje, se na pravem plesišču pogosto znajdejo v zadregi. Ne vedo, kaj plesati na določeno glasbo, figure ne stečejo, partner ne pozna korakov, ki smo se jih učili, ali pa se izkaže, da naučene figure na vaških veselicah in druženjih preprosto ne delujejo. Zato sem v zadnjih desetih letih postopno oblikoval metodo, ki res ‘pije vodo’. Na stotine ljudi je z njeno pomočjo naredilo prve korake, premagalo strah in začelo plesati z veseljem. V tej prvi knjigi – vsaj še dve že čakata v vrsti – je opisana metoda petih korakov. To je jedro našega programa TEJ START, ki traja štiri vaje.

Nova knjiga na policah: Sva za ples? …

Že na prvi vaji si postavimo jasen cilj: da bodo udeleženci po koncu tečaja lahko šli nekam plesat – z navdušenjem in brez strahu.Teh pet korakov je zelo preprostih in življenjskih: 1. Moj ples 2. Mehki koraki 3. Stik z ritmom 4. Sinhronizacija s partnerjem 5. Kvačkanje — naraven način ustvarjanja figur, brez učenja na pamet. In kar je meni najlepše: to vedno deluje. Preostale tri vaje potem izkoristimo za utrjevanje in poglabljanje občutka, ne za kopičenje novih figur. Zakaj naslov Sva za ples? z vprašajem?
Ker je to povabilo. Preprosto vprašanje, ki ga lahko izrečeš partnerju, prijatelju ali samemu sebi. Ni dvom. Je začetek.

… avtorja Tomaža Teja Tololeskkega.

Ne gre samo za plesno knjigo ampak tudi za tvojo avtobiografijo, sklepam po kazalu in uvodnem tekstu? Nekoliko neobičajna kombinacija…
Res je, knjiga ima štiri dele. In vsak del ima svoj razlog. Nisem želel napisati samo suhoparen priročnika z vajami. Želel sem, da bralec razume, zakaj je ta metoda sploh nastala in iz kakšnih izkušenj je zrasla. Ker sem tudi sam navdušen bralec, sem želel, da se bralci o branju tudi zabavajo in odplavajo v svet plesa. Knjigo sem pisal tako, kot plešem. Ne iz glave, ampak iz občutkov, prizorov, ki so se prelili v besede.

Prvi del je zgodba. Kako se je vse skupaj začelo. O fantu, ki nikoli ni sanjal, da bo postal plesalec. Ki je verjel, da je ples bolj za punce. Potem pa je kljub temu postal športni plesalec in dosegel vrhunske rezultate. Na tej poti sem doživel marsikaj – tudi spoznanje, da zunanji uspeh še ne pomeni notranjega miru. Drugi del je plesna sramota. To je trenutek, ki ga marsikdo na plesišču zelo dobro pozna. Ko želiš narediti vtis – in popolnoma zamočiš. Sam sem ga doživel kot bivši vrhunski plesalec, ko sem želel očarati dekle, ki mi je bilo všeč. Na plesišču sem pogorel in se osramotil. In prav iz tega trenutka se je začelo moje resnično razumevanje plesa.
Tretji del – razumevanje plesa in nenavadna pot do metode. Preprosta razlaga, zakaj se ljudje v plesu zataknejo – in kaj je treba urediti najprej, da ples postane naraven. V tem delu razkrijem tudi, kako je TEJ metoda nastala na nepričakovan način – skozi intuicijo, notranji dialog z Vitano in dolgoletno raziskovanje plesa in človeka. To je zgodba o tem, kako se lahko iz občutka, dvoma in iskanja rodi metoda, ki danes pomaga ljudem, da na plesišču zadihajo in se sprostijo. V tem delu teh pet korakov dobi svoj smisel in logiko. Zakaj so ravno takšni. Zakaj v tem zaporedju. In zakaj delujejo. Četrti del pa je povsem praktičen. To je priročnik. Pet jasnih korakov TEJ metode, ki jih uporabljajo začetniki na naših tečajih. Vsak korak ima kratka, jasna navodila po alinejah in QR-kodo do video vaje.
Tako lahko človek znanje takoj preizkusi v praksi – tudi doma, brez plesne šole. Na koncu knjige je še dodatek, kjer so vsi koraki zbrani na enem mestu. Brez razlage, brez zgodbe. Samo vaje in videi. Da lahko knjigo odpreš, pogledaš in začneš plesati. Zato je kombinacija zgodbe in priročnika zame zelo naravna. Najprej razumeš pot. Potem dobiš orodje.

Jasno je takoj vprašanje, komu je knjiga namenjena in kot vidim po kazalu, jo lahko uporabimo tudi v praksi?
Knjiga je namenjena precej širokemu krogu ljudi. Ne samo plesalcem. Najprej vsem, ki radi berejo zanimive življenjske zgodbe. Zgodba v knjigi je resnična, z vzponi, padci in tudi kakšno nerodno situacijo, v kateri se lahko marsikdo prepozna. Potem je namenjena odraslim, ki bi radi plesali, pa si ne upajo ali mislijo, da nimajo talenta. Takšnih ljudi je veliko. Preprosto še ni našlo poti, ki bi jim ples približala na naraven način. Zelo jo priporočam tudi parom, ki želijo več sproščenosti in povezanosti na plesišču. Pri mnogih parih 4. korak »Sinhronizacija« odpre čisto novo dimenzijo odnosa. Knjiga je koristna tudi za tiste, ki že obiskujejo plesne tečaje, pa čutijo, da v plesu še niso povsem svobodni. Da nekaj še manjka. Da plešejo pravilno, ne pa zares sproščeno. Seveda pa je namenjena tudi posameznikom, ki želijo preprost in preizkušen način učenja plesa. Pet korakov, ki jih opisujem v knjigi, je nastalo iz prakse. To je pot, ki človeka pripelje do tega, da lahko samozavestno zapleše – tudi v vsakdanjih situacijah. In zanimivo – knjiga je uporabna tudi za plesne učitelje in trenerje, ki iščejo preprostejši in bolj življenjski način, kako približati ples svojim učencem. Kar se tiče prakse: da, knjiga je narejena tako, da jo lahko uporabljaš v praksi.Vsak korak ima kratka in jasna navodila. In QR-kodo do video vaje, kjer je gibanje prikazano v živo.To pomeni, da lahko človek knjigo odpre doma v dnevni sobi in začne plesati.

Jo lahko uporabljajo tudi ustvarjalci drugih plesnih zvrsti, je spisana prijazno uporabniku, predvidevam po tvojem stavku ‘nisem želel ustvariti suhoparno zbirko navodil’?
S tem vprašanjem si me malo presenetila — in hvaležen sem ti za to.Ko razmišljam o tem, bi danes brez zadržka rekel: da. Vidim, da je lahko uporabna za vse plesne zvrsti, kjer dva ali več plesalcev pleše v kontaktu ali v skupnem gibanju. Tam se zelo hitro pokaže, kako pomembni so občutek za drugega, prostor in skupni ritem.

Za ta del sta posebej koristna 4. korak Sinhronizacija in 5. korak Kvačkanje. To sta koraka, ki pomagata pri boljšem stiku, usklajevanju in skupnem ustvarjanju gibanja med dvema ali več plesalci. S pedagoškega stališča pa so zelo pomembni tudi prvi trije koraki. 1.korak Moj ples – kako sprostiti svoj avtentičen, unikaten plesni izraz posameznika. 2. korak Mehki koraki – kako doseči mehko, lebdeče premikanje po prostoru in v čem je trik. 3. korak Stik z ritmom in glasbo – plesalec ne rabi biti glasbenik. Dovolj je, da razume nekaj preprostih osnov, na primer štetje od 1 do 4, predvsem pa da se nauči biti pozoren na ritem in glasbo. To že močno dvigne kakovost plesa. Kar se tiče prijaznosti do uporabnika – to mi je bilo od začetka zelo pomembno. Res nisem želel ustvariti suhoparne zbirke navodil. Zato je knjiga napisana preprosto, razumljivo in zelo praktično. Veliko stvari je razloženih po korakih, brez zapletenih izrazov. Vsak korak ima tudi QR-kodo do video vaje, tako da bralec ne ostane samo pri branju, ampak lahko stvar takoj preizkusi v praksi. Na kratko. Knjiga ni napisana za knjižno polico. Napisana je za uporabo.

Kako pa si založbo Primus prepričal, da je postala tvoj distributer, knjigo si sicer izdal v samozaložbi?
Založba Primus je danes moj distributer, svetovalec in promotor. Samo knjigo pa sem izdal v samozaložbi. Kako sem jih prepričal? V resnici precej preprosto. Tako kot mnogim drugim založbam sem poslal mail z nekaj osnutki besedila. Od dveh založb sem dobil pozitiven odgovor in povabilo k sodelovanju. Od ostalih pa sem dobil ‘samo’ kakšno vzpodbudno besedo o stilu pisanja in obvestilo, da se za izdajo niso odločili. Na koncu sem se odločil za Primus, ker sem v njih začutil dober odnos in pripravljenost na sodelovanje. Ne samo kot založnik, ampak kot partner, ki razume projekt in vidi v njem potencial. Zakaj samozaložba? Ker sem želel ohraniti svobodo pri vsebini, obliki in načinu, kako knjiga pride do ljudi. In tudi zato, ker sem želel prevzeti odgovornost za projekt od začetka do konca. Primus pa je tukaj pomemben partner – pomaga pri distribuciji, svetovanju in promociji. To se je izkazalo kot zelo dobra kombinacija.

Kdo pa je soustvarjalna ekipa?
Na soustvarjalno ekipo sem res zelo ponosen.To so izredni ljudje in strokovnjaki.Povezuje nas podoben pristop:na prvem mestu je izdelek, ki mora navdušiti nas same.Potem pride vse ostalo — tudi denar. Knjigo je lektorirala Karin Geršak. Po poklicu je jezikoslovka, izkušena lektorica in pedagoginja. Spoznala sva se pred skoraj desetimi leti, ko sta z možem obiskovala moje plesne tečaje. Zaradi podobnih vrednot je med nami nastala tudi prijateljska zgodba. Torej se že deset let nekako spremljamo – še danes, čeprav zdaj z družino živita na Primorskem. Karin je besedilu dodala tisto piko na i,da je jezik zasijal v polnem sijaju materinščine. Za grafično podobo sta poskrbeli grafični oblikovalki Nataša Kastelic in Polona Šterk Košir iz studia Designa BeSpotted BrandStudio. Za našo grafično podobo skrbita že zadnji dve leti. Seveda sem jima poslal knjigo v Word obliki — z besedilom, ki je bilo zapisano nekoliko neobičajno, skoraj v dramski obliki, s krajšimi vrsticami in celo z emoji-ji. Povedal sem jima svoje želje: da grafična podoba izraža ples, svobodo, veselje, energijo in lahkotnost. In seveda – da bo privlačna. Priznam, da sem imel na začetku tudi malo strahu. Da mogoče pričakujem preveč. In da sploh ne vem, ali je vse to mogoče ujeti v eno knjigo. Strahovi so bili odveč. Ko sta mi predstavili prvo idejno zamisel, sem bil navdušen. Preprosto sem jima rekel: ‘To je to, bravo!’ Potem smo še malo izpilili podrobnosti. Danes pa lahko vsi skupaj s ponosom stojimo za tem izdelkom.

Iz arhiva: na državnem prvenstvu leta 1990 …

Nekdanji vrhunski športni plesalec, pedagog, izumitelj metode tej in sedaj še pisatelj. Je pri tebi šlo vse po zelo naravni poti? Kako gledaš na tvojo plesno pot? Bi z današnjim pogledom kaj spremenil?
Ja, pri meni je šlo vse po zelo naravni poti. S tem mislim predvsem to, da je šlo pogosto v nasprotju s tem, kar sem si zamislil v glavi. Kot otrok si res nisem predstavljal, da bom plesal. Ko sem končal športno plesno kariero, sem se celo poskusil umakniti v svoj drugi poklic — v specialno pedagogiko. Ampak me je nek »slučaj« vedno znova pripeljal nazaj k plesu. Nikoli si nisem mislil, da se bom preživljal s poučevanjem rekreativnega plesa. Potem pa se je pojavila metoda. In predvsem pot, da lahko skozi ples ljudem pokažem, kako sprejeti sebe, začutiti življenjsko energijo v sebi in se pristno povezati z drugimi. Pogosto si rečem, imam najlepši poklic – risanje nasmehov. Nekako sem začutil, da je to moje poslanstvo.
Nikoli si tudi nisem predstavljal, da bom pisatelj. Čeprav sem šolske spise vedno kar dobro napisal in sem bil navdušen bralec, se mi jih preprosto ni dalo pisati, ker je pisanje zelo statična – negibalna dejavnost. Kljub temu pa nekaj v meni želi, da ta metoda in pristop dosežeta čim širši krog ljudi. Da ljudem na preprost način dvigneta kakovost življenja. In posledično sem očitno postal tudi ‘statični’ pisatelj. Če bi moral svojo pot opisati z eno mislijo, bi rekel: ena sama zgodba o zarečenem kruhu. In prav zato – zelo naravna. Kar se tiče vprašanja, ali bi danes kaj spremenil, bi najraje odgovoril s citatom iz knjige: ‘Napaka. Ko sem bil na vrhuncu športne kariere, še nisem razumel, kaj mi prinaša zadovoljstvo in izpolnjenost. Takrat sem bil prepričan, da bom doživel izpolnjenost in srečo, ko bom dosegel športne uspehe. Čakal sem, se trudil in garal. Med čakanjem sem toleriral vse notranje stiske, strahove, jezo in praznino. Napaka! V vsakem trenutku sem imel na dosegu roke vso srečo in izpolnjenost. Samo pustiti bi si moral »izprazniti glavo« in se potopiti v telesno izkušnjo, medtem ko sem pilil plesne gibe. Več doživljanja. Skratka: preveč sem sanjaril, se zapletal v labirinte lastnega uma in veliko premalo sem samo doživljal. Doživljal telo med treningom, drsenje potnih kapljic, napenjanje in sproščanje mišic ob plesnih gibih. Doživljal vonj različnih mest po svetu, poslušal različne melodije jezikov, čutil energijo gledalcev, čutil edinstvene zgodbe svojih konkurentov.‘ Danes bi torej v času športne kariere manj kompliciral v glavi in več doživljal.

In kako gledaš na slovensko plesno sceno, saj se mi zdi, da jo precej dobro poznaš?
Žal ne morem potrditi, da danes zelo dobro poznam slovensko plesno sceno. Zelo redko se udeležim kakšnega tekmovanja. Še največ informacij dobim skozi pogovore z Andrejem Škufco, s katerim še danes prijateljujeva. Včasih ga kaj vprašam, kako se stvari razvijajo in kam gre smer. Seveda pa sem opazil nekaj, kar je precej očitno. Na področju športnega plesa je množičnost močno padla. Po drugi strani pa se je na področju show plesov in drugih sodobnih zvrsti množičnost in kvaliteta zelo zrasla v primerjavi z mojimi časi. Zakaj je prišlo do tako očitnega upada množičnosti, iskreno ne vem. Rekel bi celo, da je to nekakšen paradoks. Ko sem jaz začel svojo športno pot – to so bili še časi socializma — je bilo pokrivanje stroškov za ples skoraj čarovnija. Oprema, potovanja, treningi … vse je bilo velik finančni in organi