Tomaž Lapajne Dekleva: KRATKE ZGODBE

Piše: Jana Hartman Krajnc

Knjiga KRATKE ZGODBE, ki jo je napisal Tomaž Lapajne Dekleva, je izšla v drugi polovici leta 2026 in je 419. publikacija v zbirki Frontier založbe KCM. Ima 138 strani, črno-belo sliko na naslovnici, ki prikazuje nekako stopnišče, verjetno tekoče stopnice, s štirimi osebami. Kot njen avtor je imenovan Boštjan Banfi, lektorirala je mag. Mateja Lutar, oblikovala in prelom naredila pa je Adriana Gajer.

Zadnja stran platnice kratko predstavi knjigo in avtorja. To besedilo je vzeto iz Predgovora, ki je v začetku. Izvemo, da je avtor gledališki ustvarjalec, ki se posveča sodobnemu gledališču in je gostoval v mnogih deželah sveta. Zapisano je, katere zgodbe izstopajo. Anita je prejela prvo nagrado v kategoriji proza v slovenskem jeziku na natečaju Kärnten wortwörtlich/Koroška v besedi, Slavka je bila uprizorjena v Prešernovem gledališču Kranj, Kebe in Benjamin je bila uvrščena v zbirko Hrabrost = Coraggio = Pogum, Tadej je bila predelana v fotostrip.

Na 8. strani se je avtor zavaroval z zapisom, da so zgodbe izmišljene in da so vse podobnosti z resničnostjo naključne. Sledi Spremna beseda Tjaše Mislej, ki je podala oceno zgodb in med drugim zapisala: »Tomaž Lapajne Dekleva je avtor več dramskih besedil ter tudi gledališki režiser in igralec. V njegovih zgodbah je zato opaziti vpliv gledališča, lahko bi celo rekli, da so zgodbe po dramaturgiji in načinu pripovedovanja blizu dramatiki.« (Str. 9, 10)

Ker ima knjiga naslov po žanru KRATKE ZGODBE, si poglejmo značilne lastnosti te literarne zvrsti. To so kratkost, malo književnih oseb, en sam osrednji dogodek, omejen čas in prostor, preprost zaplet, zgoščeno dogajanje, presenetljiv konec, malo opisovanja. Pisatelj se tega dosledno drži, le izvzeti moramo najdaljšo zgodbo Anita, ki je osrednja v tej knjigi. Vseh zgodb je devetindvajset. Naslovljene so po imenih protagonistov.

Zbirka KRATKE ZGODBE torej predstavlja raznolik nabor kratkih besedil, v katerih se prepletajo vsakdanje življenjske situacije, medosebni odnosi, družbena vprašanja in nenavadni, pogosto absurdni dogodki. Avtor skozi različne pripovedne perspektive in slogovne pristope raziskuje človekovo doživljanje sveta ter razkriva protislovja sodobne družbe. Čeprav so zgodbe tematsko in oblikovno raznolike, jih povezuje humor, ironija in kritični odnos do družbe.

Avtor obravnava številna področja človekovega življenja: družinske in partnerske odnose, prijateljstvo, staranje, osamljenost, predsodke, birokracijo, vpliv tehnologije ter posameznikov položaj v družbi. V zgodbah, kot so Vito, Božo, Meta in Tadej, se kaže zanimanje za posameznikovo osebnost, njegove odločitve in odzive na okolje. V drugih, kot so: Sara, Slavka, Robert in Slađana, pridejo v ospredje medčloveški odnosi, družbena pričakovanja in različne oblike osebnih stisk. Avtor se pri tem izogiba enostranskim razlagam, saj like pogosto predstavi skozi njihove pomanjkljivosti, protislovja in nenavadne odzive.

Pomemben element zbirke je humor, ki ima več funkcij. Ponekod je predvsem sredstvo zabave, drugje bolj družbena kritika. Ironični in absurdni položaji razkrivajo nesmiselnost določenih družbenih pravil, ustaljenih navad in človeških prepričanj. To je posebej opazno v zgodbah, ki obravnavajo birokratske postopke, predsodke in vpliv sodobne tehnologije. Humor postane v knjigi pomembno oblikovno in pomensko sredstvo, s katerim avtor bralca spodbuja k premisleku.

Zgodbe se razlikujejo po dolžini, hitrosti poteka dogajanja, načinu gradnje dogajanja in stopnji absurdnosti. Najbolj nerazumljiva je najkrajša zgodba Suzana. Je primer gledališča absurda, saj vsebuje nelogične povedi, nenavadne povezave besed in namerne prekinitve smisla.

Nekatere zgodbe temeljijo na prepoznavnih življenjskih okoliščinah, druge pa izhajajo iz nenavadnih zamisli, ki običajno stvarnost premaknejo v nepričakovano smer. Takšna raznolikost preprečuje monotonost in ohranja bralčevo pozornost. Zgodbe, kot so Kebe in Benjamin, Mirko, Jan, Borut in Marjana imajo podobne značilnosti tematike, besedila Anita, Suzana, Luka, Samo, Vojko in Polona pa prispevajo k razumevanju avtorjevega zanimanja za različne življenjske izkušnje in človeške značaje.

Posebno vrednost zbirke predstavlja način, kako avtor iz vsakdanjih dogodkov ustvarja širše pomenske situacije. Na videz preprosti pripetljaji pogosto razkrivajo globlje značilnosti posameznikov ali družbenega okolja. Bralec tako ob dogajanju lahko razmišlja tudi o sporočilu zgodb. Avtor pri tem ne daje vedno dokončnih odgovorov ali moralnih naukov, ampak pušča prostor za lastno interpretacijo. Marsikatero zgodbo bi se dalo obširneje zapisati, ampak Dekleva jo je namenoma opisal zgoščeno, ker se je držal literarne oblike.

Posebej se moram dotakniti zgodbe Anita, ki po žanru ni kratka zgodba. Pripovedovalka skozi dolg monolog opisuje svoje zasebno življenje, delo v galeriji in odnose s sodelavci. Prepričana je, da je sposobna in da večino dela opravi sama, vendar postopoma spoznavamo njeno sebičnost, neiskrenost in manipulativnost. Njena pripoved je polna opravičevanja lastnih dejanj, medtem ko za težave vedno krivi druge. Je narcisoidna oseba. Prav zaradi tega, kako Anita vidi samo sebe, in kar razkriva njeno ravnanje, je zgodba posebej duhovita, hkrati pa tudi neprijetna. Avtor tako zelo učinkovito pokaže, kako lahko človek svoje ravnanje opravičuje in se sploh ne zaveda lastnih napak. Anita se tako predstavi: »Sem akademska slikarka. Nisem diplomirala, ampak sem pa bila sprejeta na akademijo. Na zasebno likovno akademijo. Na to državno, me niso sprejeli.« (Str. 58)

Pisatelj uporablja književni jezik, a se poslužuje tudi žargona, s katerim okarakterizira književne junake. Tri zgodbe so v celoti pisane v monologu (Manica, Katya, Anita). Ti monologi so v pripovednem jeziku po toku zavesti. V večini zgodb prevladuje diskurz. Kot je že recenzentka Tjaša Mislej razložila, so mnoge zgodbe pisane kot scenarij, po vlogah, kar daje živost in pristnost izražanja. Kar govorijo osebe, je dosledno oblikovano s kurzivo.

KRATKE ZGODBE Tomaža Lapajneta Dekleve so vsebinsko in slogovno raznolika zbirka, ki s humorjem, ironijo in absurdnimi situacijami osvetljuje različne vidike sodobnega človeka in družbe. Njena glavna odlika je sposobnost, da vsakdanje življenjske pojave predstavi na svež, pogosto nepričakovan način ter bralca spodbudi k razmisleku o lastnih navadah, odnosih in družbenih vzorcih. Čeprav posamezna besedila ne dosegajo enake stopnje pripovedne poglobljenosti, zbirka kot celota deluje razgibano in vsebinsko zanimivo. Avtorju uspeva ustvariti literarno delo, ki združuje lahkotnost branja s kritičnostjo in refleksijo.

Knjigo priporočam bralcem, ki cenijo kratko prozo, satiričen pogled na družbo, nenavadne pripovedne zasuke in humor, ki presega zabavno funkcijo. Njena vrednost je predvsem v raznolikosti pogledov na človeka in svet ter v sposobnosti, da skozi kratke pripovedi odpira vprašanja, ki ostajajo aktualna tudi po branju.