Sara Mlakar. Ples me opominja, da ostanem radovedna in ustvarjalna!

5 hours ago 26

Sara Mlakar je koreografinja, pedagoginja in vodja Pro-Dance plesne šole in kluba. Pravkar se je z ekipo petnajstih plesalk vrnila z Dunaja, kjer so obiskale ImPulsTanz festival in se udeležile plesnih delavnic v Arsenalu.

Draga Sara, lep post ‘impulstanzevski’ pozdrav. Srečnica si z ekipo bila na tem slovitem festivalu teden preden se je začela peklenska vročina. A biti del tega festivala je tudi vroče na vseh področjih. Obisk seveda ni bil vaš prvi in zdi se mi, da si s Pro Dance ekipo že kar stalnica dunajskih delavnic. Zakaj prihajate na Dunaj vsako poletje?
Ja, res je. Na Dunaj prihajamo že približno pet let in vsakič znova smo nad festivalom enako navdušeni kot prvič. ImPulsTanz je festival res velikih razsežnosti, kjer lahko vsak – ne glede na plesno predznanje ali interese – najde nekaj zase. Ponuja izjemno širok spekter delavnic, od bolj komercialnih plesnih zvrsti do sodobnejših in bolj umetniško usmerjenih vsebin, predvsem pa možnost učenja od pedagogov in ustvarjalcev svetovnega formata. V času festivala se zdi, kot da Dunaj zares zaživi z ImPulsTanzom. Poleg številnih delavnic mesto ponuja še bogat spremljevalni program – brezplačne ure Public Moves, vsakodnevne predstave ter večerna druženja, ki ustvarijo res posebno vzdušje. Nenazadnje pa je za nas pomembno tudi to, da je Dunaj blizu, enostavno dostopen in cenovno ugoden. Tudi cena delavnic je glede na kakovost programa in vrhunske pedagoge izjemno dostopna, zato menim, da ImPulsTanz ostaja eden najboljših plesnih festivalov v Evropi.

Po kakšnem ključu pa izbiraš pedagoge oz. klase? Se mi zdi, da plešete stile, ki niso ravno vaši, domači. Zakaj iti iz comfort zone?
Plesalcem vedno priporočam, da si izberejo vsaj dva klasa. Enega takšnega, ki jim je blizu in ustreza njihovemu plesnemu izrazu, drugega pa takšnega, ki jih odpelje povsem iz cone udobja. Pri izbiri si pomagamo z opisi in posnetki pedagogov, nato pa si vsak izbere tisto, kar ga najbolj pritegne. Ker se razdelimo na različne delavnice, po festivalu med seboj delimo izkušnje in tako vsako leto spoznamo še več pedagogov ter različnih pristopov. Prav letos se nam je zgodilo nekaj zanimivega. Eden od pedagogov je zaradi poškodbe odpovedal svoje klase, večina ostalih pa je bila že razprodana. Tako smo se znašli na delavnici, ki je sicer verjetno ne bi izbrali. Na koncu se je izkazala za eno najboljših izkušenj festivala in domov smo odšli z novim znanjem ter povsem drugačnim pogledom na gib.

Verjamem, da se največ naučimo prav takrat, ko stopimo iz cone udobja. Takšni klasi od nas zahtevajo drugačen način razmišljanja, gibanja in ustvarjanja ter nas spodbudijo, da telo in um raziskujeta nove možnosti. Prav to širi plesni besednjak, razvija ustvarjalnost, interpretacijo in prilagodljivost ter plesalca dolgoročno naredi bolj vsestranskega in kakovostnega.

Na dunajskem ImPulsu ni toliko slovenskih plesalcev kot bi si človek mislil zaradi bližine in res pestrega nabora stilov, ki obstajajo oz. jih nekatere kar na novo oblikujejo?
Mi smo na festivalu vsako leto prisotni približno en teden, festival pa traja skoraj mesec dni, zato je povsem mogoče, da se veliko slovenskih plesalcev udeleži katerega od drugih terminov. Kljub temu pa v vseh teh letih nismo srečali prav veliko Slovencev. Tisti, ki smo jih, so bili večinoma Slovenci, ki živijo ali delujejo na Dunaju. Sicer vem, da se festivala vsako leto udeleži še nekaj slovenskih plesalcev, vendar je na prvi pogled njihov delež glede na bližino Dunaja in izjemno pester program presenetljivo majhen. Po mojem mnenju je to kar škoda, saj festival ponuja res vrhunsko priložnost za učenje, raziskovanje različnih plesnih pristopov in osebno plesno rast.

Kaj doprinaša tvojim plesalcem takšen poletni workshop?
Takšni workshopi plesalcem prinesejo ogromno tako na plesnem kot na osebnem področju. Z vidika plesa spoznavajo nove tehnike, različne pristope k gibu, način dela vrhunskih pedagogov ter širijo svoj plesni besednjak in umetniški izraz. Hkrati jih delo zunaj njihove cone udobja spodbuja k večji ustvarjalnosti, prilagodljivosti in samozavesti, kar se kasneje zelo pozna tudi na domačih treningih.
Enako pomemben pa je socialni vidik. Teden dni preživimo skupaj izven običajnega okolja, zato se med plesalci še bolj utrdijo prijateljske vezi, naučijo se sodelovanja, medsebojne podpore, spoštovanja in odgovornosti drug do drugega. Takšne skupne izkušnje ne povežejo le ekipe, temveč mladim dajo tudi pomembne življenjske izkušnje. Naučijo se samostojnosti, prilagajanja, odprtosti do novih ljudi in okolij ter spoznajo, da največkrat največ zrastejo prav takrat, ko stopijo iz svoje cone udobja. To so vrednote in izkušnje, ki jih ne odnesejo le v novo plesno sezono, ampak jih spremljajo tudi v življenju.

In seveda predvidevam, da boš znanja spretno uporabila v prihajajoči sezoni. Kaj pripravljaš na tvojem koncu, kam usmerjaš letošnjo energijo?
Oh, to pa vsekakor. Priprave na novo sezono so že v polnem teku. Najprej nas seveda čaka začetek treningov in ponoven zagon vseh skupin, da sezona steče tako, kot si želimo. Največ energije pa že usmerjamo v našo letno plesno predstavo, ki vsako leto nastane na velikem odru SNG Nova Gorica in predstavlja srce naše plesne šole. To je projekt, ki nas poveže vse – od najmlajših plesalcev do odraslih – in prav v tem je njegova posebnost. Na odru se prepletajo različne generacije, plesni stili in zgodbe, vsi pa skupaj ustvarjamo eno veliko predstavo. To je obdobje, ko v šoli vlada prav posebno vzdušje, polno ustvarjalnosti, sodelovanja in skupne energije, zato se ga vsako leto znova neizmerno veselimo. Seveda nas v prvem delu sezone čaka tudi nekaj tekmovanj, zato bomo postopoma začeli pripravljati tudi tekmovalne koreografije, a predstava ostaja naš največji in najbolj srčen projekt.

Časi se spreminjajo z nadzvočno hitrostjo. Kako ujameš ta ritem pri svojem delu, na kaj vse moraš biti pozorna, da ostajaš v trendu?
Hm, to je pa res težko vprašanje, ker je zelo odvisno od tega, o katerem svetu plesa govorimo. Seveda spremljam, kaj se dogaja, in se trudim ostajati v stiku z novimi smernicami, vendar sama nisem človek, ki bi slepo sledil trendom. Zdi se mi pomembno, da ples ohranja svoje korenine in svojo vsebino, saj je danes žal včasih preveč poudarka na všečnosti in površinski estetiki.
Zato poskušam najti ravnovesje – v naše delo vključiti tudi nove ideje in pristope, hkrati pa ohraniti tisto, kar se mi zdi v plesu res pomembno. Veliko ustvarjam po občutku, predvsem pa skupaj s plesalci. Poslušam njihove ideje, želje in razmišljanja, saj verjamem, da najboljše stvari nastanejo takrat, ko ustvarjamo skupaj. Tako na koncu nastane nekaj, v čemer se vsi prepoznamo in predvsem iskreno uživamo.

So plesalci zelo drugačni od takrat, ko si ti začela plesati in v čem?
Vsekakor je drugače kot takrat, ko sem sama začela plesati. Ples je živ organizem, ki se ves čas razvija, spreminja in išče nove poti, zato je povsem normalno, da se spreminjajo tudi generacije plesalcev. Če pogledam nekoliko širše, ne le svojo plesno šolo, ampak slovensko plesno sceno nasploh, imam občutek, da pogrešam malo več radovednosti in želje po raziskovanju gibanja. Zdi se mi, da si danes velikokrat želimo čim hitreje priti do končnega rezultata, pogosto tudi na račun samega procesa. Velik poudarek je na tem, da vse izgleda popolno, usklajeno in podobno, zato se včasih izgubi prostor za raziskovanje, drugačnost in osebni izraz posameznika. Sama si želim, da bi si plesalci večkrat upali iskati svoj glas, preizkušati nove poti, tvegati in v gib vnesti del svoje osebnosti. To je zagotovo težja pot, saj zahteva več časa, razmišljanja in poguma, vendar verjamem, da prav tam nastajajo najbolj zanimivi plesalci in najbolj iskrene zgodbe. Morda je to le moj občutek, vendar se mi zdi, da smo si v času, ko sem sama odraščala ob plesu, pogosteje dovolili raziskovati in biti drugačni. Prav tega bi si želela videti še več tudi danes.

Kaj še vedno prinaša ples v tvoje življenje?
Ples mi še danes prinaša predvsem radovednost. To, da nikoli nimam občutka, da sem prišla do cilja ali da sem se naučila vsega. Vedno znova me postavi pred vprašanje: Kaj pa, če poskusim drugače? In mislim, da je prav to razlog, da me po vseh teh letih še vedno tako navdušuje. Ples me uči sprejemati, da ni vedno enega pravilnega odgovora. Da lahko isti gib deset ljudi odpleše na deset različnih načinov in je vsak od njih iskren. To me je naučilo večje odprtosti – ne samo v plesu, ampak tudi v življenju. Morda je prav zato ples zame veliko več kot gibanje. Je način razmišljanja. Neprestano me opominja, da ostanem radovedna, ustvarjalna in pripravljena pogledati na stvari še iz kakšnega drugega zornega kota.
Draga Sara, upam, da se prihodnje leto pa res ujamemo na Dunaju saj mi vedno ‘zbežite’ hehehe. Hvala in lepo poletje še naprej.

Read Entire Article