Prva prava preizkušnja

Druga etapa, prva daljša in zahtevnejša v letošnji dirki, je za mano. Zjutraj smo štartali v nizko sonce in vozili skozi doline, kjer je bil zaradi tekmovalcev pred mano gost prah in megla. Vidljivost je bila torej zelo slaba, hitrosti pa visoke, saj smo vozili po suhih rečnih strugah. Že kmalu po štartu etape sem zadel nekaj kamnov, poletel po zraku in se odločil, da raje malo spustim tempo.

Tempo sem verjetno spustil malo preveč, saj me je ujel moštveni kolega in sem ga spustil naprej, ker sem videl, da zadržujem oba. Po približno 60 do 90 kilometrih je šlo potem bolje. Malo sem dvignil tempo, začel prehitevati tekmovalce in na koncu ujel tudi svojega moštvenega kolega, s katerim sva potem večji del dneva vozila skupaj.

Navigacija je bila kar zahtevna, predvsem zato, ker se vse dogaja pri relativno visokih hitrostih. Kljub temu sva poskusila nadoknaditi, kar se je dalo, pridobila sva nekaj mest. Na koncu sva prišla v cilj približno 17 minut za prvouvrščenimi, kar je solidno za tak tip etape in njeno zahtevnost.

Utrpel sem manjši padec na kamnih, ampak nič hujšega, razen manjše izgube časa. Kar je najpomembnejše, jaz in motor sva ostala brez poškodb. Nekaj udrtin so zaradi kamnov, skritih v tistem prvem delu etape, utrpela moja platišča.

To je dobro izhodišče za jutri. Štartam nekoliko bolj spredaj, je pa etapa dolga 504 km, od tega 400 km speciala, 104 pa tistega povezovalnega dela, ki ga imenujemo liasion.

Motor je že skoraj pripravljen, masaža je za mano, zvečer imamo še brifing in sestanek z vozniki.

Danes je bilo “dovoljeno sanjati”, jutri pa je nov dan in nova prava dakarska borba. Upam, da bo šlo vse po maslu in brez večjih težav.

Hvala za izjemno podporo, da me spremljate (#16).
Gremo naprej — v jutrišnji dan!

Hvala, ker dirkate z mano!

Toni Mulec