Politika je...*

Če sem povsem iskren, se nikoli nisem imel zares za silnega človeka skupnosti. Nenazadnje so me prav zato njega dni odslovili iz nekega samostana, kasneje pa sem debelo desetletje preživel v samoti, ki mi je, čeravno se v družbi znajdem še kar solidno, vedno bolj odgovarjala. Tudi sedaj, ko z leti bolj postajam človek skupnosti, so moji resnično pomembni krogi majhni – doma smo trije, na družinskih srečanjih se nas zbere med pet in deset, še največja primarna skupina v mojem življenju so soplesalci country plesov, ko nas je kakšnih dvajset. Množic ne maram, nikoli jih nisem, razen morda, ko sem stal na odru, kjer si z ljudmi v drugačnem odnosu. Kljub majhnosti krogov, ki jim pripadam, vsako leto bolj ugotavljam, da je bilo nekdanje poveličevanje samote in izolacije predvsem cinična drža in posledica ranjenosti, ne pa resna življenjska strategija. Smo pač odnosna bitja, odnosi so evolucijska prednost, če nič drugega, in pravzaprav je nemogoče, da bi temu ubežali na nedestruktiven način.