Obrazi našega kraja: Andrej Gaberi – umetnik, ki išče lepoto in resnico

V rubriki Obrazi našega kraja tokrat predstavljamo kiparja, umetnika, ki svoje ustvarjanje razume kot nenehno iskanje lepote, resnice in presežnega. Njegove skulpture nastajajo v tišini, z veliko discipline in potrpežljivosti, a tudi z občutkom, da umetnik pri ustvarjanju ni nikoli povsem sam. Z nami je spregovoril o svojih začetkih, umetniških vzornikih, nastajanju skulptur, spominih na otroštvo ob Dravi ter o tem, zakaj verjame, da je nova renesansa v umetnosti tik pred vrati.

Kdo ste, ko odložite kiparsko orodje?

Ko odložim kiparsko orodje, sem iskalec lepote in resnice. Biti iskalec od človeka zahteva veliko truda in jeklene samodiscipline, čeprav tega navzven morda ne kažem. Zelo malo ljudi me je sposobnih spoznati od blizu, saj “leteti z Gaberifly” zahteva veliko poguma in je daleč stran od vsakodnevnega udobja, v katerega se pogreza povprečna miselnost.

Kako se je rodila vaša ljubezen do kiparstva?

Najlažje odgovorim z razlago: Zakaj ptič poje? Preprosto zato, ker ima pesem v sebi. Tako je tudi z menoj in kiparstvom. Kiparstvo ni nekaj, kar sem si nekega dne izbral. Čutim, da je bilo ves čas v meni in sem mu moral samo dovoliti, da pride na plano.

Foto: Andrej Gaberi, Facebook

Kdo ali kaj vas je najbolj oblikovalo kot umetnika?

Učil sem se od velikih mojstrov, predvsem od Ivana Meštrovića, Stojana Batiča, inženirja Vukašina Ačanskega ter arhitekta Boruta Pečenka. Vsak od njih je na svojo pot pustil pomemben pečat in mi pomagal razumeti umetnost ter prostor, v katerem skulptura živi.

Kako nastane ideja za skulpturo?

Podobno kot s pesmijo ptiča. Ne potrebujem posebnega navdiha. Potrebujem predvsem pogoje za delo, mir in čas. Dopoldne je tu kava z Muzo, ko se večeri, pa kozarec rdečega z Mužem. Ideje so že v meni, samo izdelati jih moram. Z leti se mi pojavlja čudovit občutek, da jaz pravzaprav dajem na razpolago samo svoje roke. Tako lahko ON preko mene prenaša svojo lepoto.

Tudi veliki natečaji, kot so bili natečaj za spomenik škofu Martinu Slomšku, fontano v Poreču, spomenik Krleži v Zagrebu, natečaji v Gradcu ali natečaj za Spomenik osamosvojitvi Slovenije, so trenutki, ko lahko rečem: tudi tako je nastala skulptura.

Je kip najprej podoba v glavi ali nastaja skozi ustvarjanje?

Ideja je v meni, vendar se skozi delo spreminja in razvija. Skulptura začne zares živeti šele takrat, ko ji omogočim, da se skozi moje roke izrazi. Zato je ustvarjanje tudi proces poslušanja. Včasih se mora umetnik umakniti, da lahko spregovori samo delo.

Koliko časa lahko nastaja eno vaše delo?

Odvisno od tega, na kateri stopnji se proces moje skulpture ustavi – ali pri maketi, študiji ali veliki skulpturi, ki je namenjena postavitvi v javni prostor. Lahko traja od meseca pa do leta in več.

Foto: Andrej Gaberi, Facebook

Kaj je tisti trenutek, ko veste: “To je to”?

Ko skulpturo končam vsaj v obsegu makete, vem takoj, ali je “TO” ali ni “TO”. Pri tem ni veliko prostora za pretvarjanje. Skulptura sama pove, ali je našla svojo pravo obliko.

Veliko vaših del nosi občutek miru in topline. Od kod prihaja ta energija?

Mir, toplina, lepota in neskončna življenjska energija izhajajo iz mojega zgodnjega otroštva. Preživljal sem ga v družbi najlepših ljudi na svetu – moje babice ter moje mame in očeta, ki so mi vsakodnevno izkazovali veselje, da sem se jim rodil.

Ne morem pa pozabiti niti Dravskih vil, ki so se sončile na bližnjem otoku reke Drave, ki smo ga imenovali König. To so bila mlada dekleta, ki so se sončila na rečnem produ in mi se, vriskajoč od veselja, razkazovala. Vedno znova sem se vračal na obalo Drave, vendar jih ni bilo več. Prišli so ljudje, ki so brez srca globoko ranili reko in odgnali Dravske vile.

Ali umetnik v svoje delo vedno nehote vnese del sebe?

Mislim, da umetnik tega ne more preprečiti. V vsako delo vnese del sebe – svoje spomine, občutke, pogled na svet in predvsem tisto, v kar verjame. Morda je prav zato vsaka prava skulptura tudi neke vrste osebna izpoved, čeprav umetnik tega ne pove z besedami.

Foto: Andrej Gaberi, Facebook

Se vam zdi, da danes ljudje še znamo opazovati umetnost?

Moja izkušnja mi govori, da so ljudje zelo dovzetni za umetnost, ki v sebi nosi lepoto, dobroto in ljubezen. Problem dela sodobne umetnosti je, da v njej včasih ne najdemo več presežne dimenzije. Posledično ljudi ne nagovarja več z mirom, ampak z nemirom. Verjamem, da človek še vedno išče lepoto. Samo ponuditi mu jo moramo.

Kaj bi morali starši in šole narediti, da bi otroci bolj začutili umetnost?

Samo z otroki naj se ukvarjajo in skupaj z njimi odkrivajo lepoto – v vsaki besedi, misli ali namenu. Otroku ni treba razlagati vsega. Veliko pomembneje je, da mu omogočimo, da sam odkrije in začuti.

Kaj bi danes svetovali mlademu umetniku, ki šele začenja?

Naj gre daleč stran od tega, kaj kdo dela in na kakšen način to dela. Tako se ne bo izgubil v iskanju svoje poti. Naj se ozre nazaj na stare mojstre. Verjamem namreč, da je nova renesansa tudi v svetovni umetnosti tik pred vrati. Redki jo že napovedujemo s svojim delom.

The post Obrazi našega kraja: Andrej Gaberi – umetnik, ki išče lepoto in resnico appeared first on Lokalec.si.