Nova “dolgotrajna oskrba” smrtno ogroža dementne v domovih za ostarele

Škodljive posledice “reforme” dolgotrajne oskrbe, ki jo je uvedla aktualna vlada Roberta Goloba, se že kažejo tudi v praksah domov za starejše. Nova kategorizacija uporabnikov, ki naj bi po zakonu ZDOsk-1 temeljila na funkcionalni sposobnosti, namesto na diagnozi, povzroča resne težave pri oskrbi dementnih oseb. Namesto da bi jim zagotavljala varnost in strukturiran dnevni program, jih sistem pogosto potiska na odprte oddelke, kjer so življenjsko ogroženi. Iz domov za upokojence opozarjajo, če bi sledili odločbam po novem zakonu pri dementnih osebah, bi ti bistveno prej umrli.

“Čakalne vrste so dolge, ljudje dobesedno jokajo pred našimi vrati, da bi jih sprejeli,” pripoveduje direktorica ljubljanskega Doma upokojencev Center Zlata Marin. Hkrati se soočajo s težko izbiro: ali nuditi stanovalcem nujno potrebno oskrbo, čeprav zanjo nimajo ustrezno priznane kategorije in financiranja, ali pa kršiti strokovne standarde in ogroziti zdravje ljudi, poroča Preiskovalno.si.

Primer iz doma: stanovalka z demenco je bila z odločbo razporejena v 4. kategorijo dolgotrajne oskrbe, ki zajema osebe z obsežno pomočjo pri osnovnih dnevnih opravilih. Vendar gospa ne potrebuje nege pri hranjenju ali premikanju, temveč 24-urni nadzor in strokovno vodenje, ki ju sistem ne priznava. Zaradi tega so jo morali v domu preseliti na varovani oddelek, sicer bi bila njena varnost resno ogrožena – a na lasten strošek.

Za dementne osebe skrbijo po starem sistemu
“Če takšno osebo sprejmemo kot navadnega stanovalca, jo v bistvu pošljemo na cesto. Če smo v centru mesta, je to lahko smrtno nevarno,” opozarja Marin. Zato v domovih izvajajo oskrbo dementnih oseb po starem sistemu. “Bolnike spremljajo 24 ur na dan, spodbujajo gibanje, psihično stimulacijo, dnevne aktivnosti za preprečevanje kognitivnega propada. “Drugače ne bi bilo strokovno niti etično sprejemljivo,” pove direktorica: “Če stanovalcu ne bi nudili potrebne oskrbe, bi dom neposredno škodoval njegovemu zdravju”, poroča portal.

Slabosti nove zakonodaje
Nova zakonodaja je namreč združila dve povsem različni skupini uporabnikov v 5. kategoriji: dementne osebe in najbolj nepokretne paliativne bolnike. Tehnična višja kategorija pomeni več denarja, vendar ne priznava vsakodnevnih programov za ohranjanje kognitivnih sposobnosti dementnih. “Delovni terapevt je za dementne uradno predviden enkrat mesečno. Kaj lahko naredi v eni uri na mesec? To nima nobenega učinka,” poudarja direktorica za Presikovalno.si. Dodatne storitve domovi izvajajo na lastne stroške, sicer bi sledili zakonsko predpisanemu katalogu, ki ne pokriva dejanskih potreb dementnih.

“Dolgotrajna oskrba se je v praksi spremenila v proizvodni proces. Programi za preprečevanje kognitivnega upada po novem niso predvideni,” opozarja Marin. Starejši postajajo ranljivi, domovi pa tvegajo finančno nevzdržnost, če sprejemajo stanovalce z nižjimi kategorijami.

Nova zakonodaja je torej prinesla formalno poenotenje a hkrati ustvarila vrzeli, ki ogrožajo najranljivejše. Medtem ko vlada poudarja učinkovitost in poenotenje sistema, dementni uporabniki ostajajo brez posebne obravnave, domovi pa prisiljeni reševati probleme z lastnimi sredstvi.

Sara Kovač