Nam je sneg res prinesel veselje? #Ajdapiše

Ne, nobena statistika ne stoji za mojo tezo, da smo v teh dneh srečnejši. Tudi mednarodnim meritvam in nekim indeksom, ki merijo srečo, kljub svoji veri v znanost, zelo skromno verjamem.

Ne. Moja teza, da smo srečnejši v teh dneh, prihaja iz moje lastne izkušnje sprehodov po mestu v teh dneh. Vsekakor sem pristranska in popolnoma subjektivna, ker sem tudi sama srečnejša. Pa vendar: sem videla več dobrih dejanj (pomoč pri kidanju snega, celo pomoč pri prečkanju ulice in podobno) in več nasmejanih ljudi v teh dneh. Po dolgem času sem videla celo kopico otrok in to ne v času vrtca, temveč v prostem času, ko so se skupaj igrali »na cesti«. Ne ravno na cesti, ampak na sosednjem hribčku so se spuščali po snegu z lopatkami. Na družbenih omrežjih sem videla lepe objave, ljudje so z veseljem delili snežne posnetke. Saj je bilo nekaj klasičnega jamranja zaradi slabo sčiščenih cest, toda glede na situacijo celo manj kot ponavadi.

Morda k vsemu pripomore to, da smo ravno dobro zaključili s prazniki in smo še vedno v malce počasnejšem tempu. Morda pripomore to, da se nam ta teden še ni tako zelo mudilo. Ali pa je morda to, kar mislim – da v resnici krvavo potrebujemo sneg.

Prejšnji teden sem pisala o dejstvu, da se novoletne zaobljube ne uresničijo, ker jih ne sprejemamo v pravem času in ta naša sreča v teh dneh se dejansko navezuje na isto dejstvo: zima je čas za umirjenost, počitek. Narava bi morala biti bela in spokojna. Tako bi bili tudi mi veliko lažje mirni. To ni čas za novoletne revolucionarne odločitve in spremembe, niti čas za nek kvazi »normalen«, v resnici čisto prehiter urnik. To je čas za umiritev.

Ko je zapadel sneg, se je zdelo popolnoma normalno, da zamujamo. Normalno je bilo, da smo odpovedali kakšne obveznosti in bili preprosto doma. Bilo je normalno, da želijo otroci ven na sneg, kepanje, sankanje in druge vragolije, ki ne vključujejo sedenja za takšnimi in drugačnimi ekrani. Bilo je normalno, da mi, odrasli želimo prijeten, počasen sprehod. Bilo je normalno tudi, da želimo romantičen sprehod. Bilo je tudi normalno, da za razdalje potrebujemo več časa (čeprav nam to ni všeč). Prisiljeni smo bili, da se umirimo.

In to bi nam morala narava pozimi tudi dati. Nam, ljudem in vsem drugim živim bitjem ter navsezadnje sama sebi. To bi moral biti čas, ko spimo dlje in delamo manj. Tako kot imamo ženske vsak mesec dneve, ko zmoremo manj in potrebujemo več počitka, ter dneve, ko zmoremo veliko več, tako bi moralo biti tudi naše leto. Zima bi morala biti čas, ko bomo naredili manj in se zavedali, da prihajajo kar trije letni časi, ko bomo lahko vse to nadoknadili …

Za zaključek pa filozofska jajce in kokoš: smo bili najprej mi preveč nemirni in delavni pa je zatem izginila zima ali ravno obratno?

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Nam je sneg res prinesel veselje? #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.