Kdo ve, kaj bo?

V ozadju in manj v ozadju se v teh dneh verjetno dogaja marsikaj. Videno in slišano pa je več kot zgovorno. Na eni strani jeza, na drugi zagotovo vprašanja, ali se lahko še kaj nepričakovanega zgodi. Jeza na strani tistega in tistih, ki so mislili, da nam bodo za vedno vsilili svojo navidezno svobodo, v kateri so bili le-te deležni le njeni tihi in glasni podporniki in privrženci, medtem ko so vse druge umeščali v neke le njim razumljive kalupe. Na obrobje, kjer so jih s svojo podkupljeno medijsko artilerijo veselo obstreljevali. Ni čudno, da so mnogi raje utihnili in se tiho zlizali z navidezno svobodo, kar jim je, če nič drugega, zagotavljalo vsaj mir, da so lahko ustvarjali. Pa še tu so jih iz meseca v mesec spomnili, da so oni vladarji in da si lahko kadarkoli izmislijo kakšen nov davek. In so si ga. Več njih. Ker so bili poleg navidezne svobode tudi požrešni. Ne navidezno, ampak v resnici požrešni. Kajti svoje podrepnike in prvokategornike je treba nahraniti. Ni drugega.

Ampak vse to ni kaj dosti pomagalo. Pa četudi so skrivali neskončno dolge vrste pred ambulantami, ko se je kakšen zdravnik upokojil in je prakso začel novi. Tega se pred volitvami ni smelo videti. Tudi ne, da je državna blagajna že dodobra izpraznjena. Celo zastoji na avtocestah so se kar naenkrat šele sedaj pojavili, medtem ko so tik pred volitvami poniknili … Ker imamo namreč, ali bolje, smo imeli navidezno svobodo. A so vseeno tej namišljeni svobodi in tistim, ki so jo skupaj dodobra razširili po naši domovini, volivci rekli: dovolj vas imamo. »Na žalost imajo volivci vedno prav,« je rekla ena iz vrst navidezne ali izmišljene svobode, ki je žalostna, da bolj ne more biti, ko je spoznala, da bo težko to ali podobno pot peljati še štiri leta. Saj se zdi, da jim je to po živčnih in nervoznih odzivih, potem ko smo dobili novega predsednika parlamenta, ki ne more biti slabši od donedavne, več kot očitno jasno. Čeprav bodo verjetno z vsemi topovi poskušali ohraniti to navidezno svobodo, ki nas je bolj kot karkoli drugega razdelila na dvoje.

Slišim, da se ulični kolesarji že pripravljajo. Menda se pišejo tudi nove in nove kazenske ovadbe in odpirajo stare za zmagovalca tiste strani, ki ni del navidezne svobode. Iščejo se zanke, v katere bi se ali so se že kdaj ujeli tisti, na katere še računajo, pa se od navidezne svobode vseeno vse bolj odmikajo. Če so prej v svoji navidezni svobodi imeli polna usta demokracije, zdaj niti volilnega lističa svojim niso dovolili prevzeti, ko so volili prvega med enakimi, problematizirajo pa tiste, ki so na listič kaj narisali. Kakopak pritiskajo tudi na prvo, da se morebiti ne bi spozabila, ker navidezna svoboda tega ne dopušča, da bi mandat podelila tistemu, ki se ga bojijo kot vrag križa.

Ja, se dogaja. Mimo nas, pa tudi mimo njih, pa zelo verjetno potekajo dogovori, kako naprej, kako iz te zagate, kamor nas je zapeljala navidezna svoboda v zadnjih štirih letih.

Ali jim bo tudi res uspelo, bomo pa še videli, zato sem tudi dal tak naslov: Kdo ve, kaj bo? Jaz še ne. Le upam!

The post Kdo ve, kaj bo? appeared first on Slovenec.