Katarina Gomboc Čeh: Spodleteli seznami

Tik pred iztekom koledarskega leta sem si v elektronski beležnici ustvarila seznam knjig, ki jih nameravam prebrati v letu 2026.

Knjige sem na seznam vključila s komaj zavedno slutnjo, da ne bom prebrala skoraj nobene od njih. To se mi namreč zgodi vsakič: naredim si monumentalen seznam popularnih knjig, svežih prevodov, uspešnic, vizualno privlačnih knjig, o katerih sem brala v odzivih bookstagramerk, del, ki sem jih prepisala z bralnih seznamov slovenskih intelektualcev, kulturnikov in drugih pomembnežev, a na koncu leta ugotovim, da sem s tega seznama prebrala le eno ali dve. Pa ne zato, ker ne bi brala. Ampak ker na koncu zmaga intuicija, s katero naposled sežem po knjigi, na katero naletim po naključju, nepričakovano pomislim nanjo, jo slučajno zagledam v knjižnici ali pa se mi prikaže v sanjah.

Tako sem v prvih dneh januarja po štirinajstih letih v roke spet vzela Brate Karamazove. Moja nenadna odločitev, ko sem se z zajetno knjigo pojavila na vratih spalnice in možu naznanila, da bom še enkrat prebrala roman, ki sem ga prvič brala pri osemnajstih, je vzdramila še njega, da je med Sto romani poiskal starejši prevod in ga začel brati istočasno kot jaz. Tako sva lahko o prebranem razpravljala že sproti in drug drugega lovila pri premagovanju poglavij. Zadnji roman Dostojevskega nama je vzel dober mesec. Že pred leti sem se pomirila z dejstvom, da sem počasna bralka, saj dela, ki mi po prvih nekaj straneh usodno prirasejo k srcu, vpijam s temeljito počasnostjo. Ta počasnost, ki jo opažam v marsikaterem svojem početju, je zame bolj vrlina kot ovira.

Po zadnjem poglavju Bratov, ko sem si sicer zaželela prebrati celoten opus Dostojevskega, a obenem zato nisem imela dovolj notranje moči, sem intuitivno posegla po neki drugi knjigi z domače police, in sicer po krajšem romanu oziroma daljši noveli Franny in Zooey J. D. Salingerja. O tej čudoviti pripovedi sem zgodaj jeseni leta 2016 pisala v objavi na svojem, zdaj že zdavnaj opuščenem spletnem blogu. Zapis z naslovom Zmagovalci poletja o kulturnih produktih, ki so me tistega poletja najbolj zaznamovali, vključuje tudi opis tega literarnega dela, ki ga zaključujem z besedami: »Roman, ki ga težko kamorkoli umestim in o njem rečem kaj več. Toda če bom kdaj napisala roman, si iskreno želim, da bi bil podoben temu.«

V skoraj desetih letih sem že pozabila, kaj v njem me je tako očaralo, zato sem, morda v iskanju razločevalnega elementa znotraj lastne proze v odnosu do drugih piscev, ob koncu zime spet posegla po njem. Tokrat me je knjiga pritegnila manj kot prvič, čeprav sem v njej naletela na poved, ki me je premaknila in sem jo potrebovala. Ne vem, ali je bila kriva utrujenost po ruski klasiki, osebne okoliščine ali slaba vest, ker bi morala brati knjige, ki jih svojim dijakom predpisujem za domače branje, a med branjem krajšega romana sem si začela jemati veliko daljše pavze kot pri obsežnih Karamazovih. Minili so dnevi, ko knjige nisem niti odprla. Naposled nisem odprla ne le knjige, ki me je potrpežljivo čakala na nočni omarici, ampak sploh nobene.

Ker sem obkrožena z bralci, vem, da se taki trenutki zgodijo. Znajdeš se v bralnem krču in nenadoma nobeno književno delo ni več tisto, kar potrebuješ. Oči se hvaležno prilepijo na zaslone, možgani se zadovoljno izklopijo. Polašča se te krivda, in ko pišeš, se počutiš kot slepar, toda ne veš, kako bi bralno blokado prekinil. Kriviš tipične grešne kozle: preveč dela, slab fokus, socialna omrežja, splošna utrujenost.

Ko sem se zavedela, da moram temu narediti konec, sem se vrnila k seznamu s konca decembra, na katerem je petinštirideset knjig – romani, poezija, zbirke esejev, klasiki, kratke zgodbe, strokovne knjige, celo kakšna knjiga za osebno rast. Ob drsenju skozi seznam sem spoznala, da me niti ena od teh knjig ne mika. Če so me zanimale, ko sem o njih brala v, na primer, Bukli, me zdaj ni vznemirila nobena. Posvetilo se mi je, da ob koncu vsakega leta vedno sklenem, da sem v preteklem letu prebrala veliko odličnih knjig (med njimi seveda tudi kakšno, ki razočara), a da jih nisem prebrala, ker bi čutila zunanji imperativ, temveč tiho spodbudo od znotraj, da moram neko delo v tistem trenutku res prebrati.

Ker sem se, ko sem to spoznala, nahajala v hiši svojih staršev, sem se odločila, da si knjigo, ki me bo nagovorila, »izposodim« kar iz njune knjižnice. Ko sem naletela na pravo, je bil urok, ki je visel nad mano, premagan. In tega dela ni na nobenem mojem TBR seznamu.

Zaradi teh spoznanj se zdrznem vsakič, ko se mi kakšen znanec, pogosto iz literarne skupnosti, »opraviči«, ker »še ni prebral mojega romana«, ali pa naznani: »Zdaj pa res moram prebrati tvojo knjigo«. Vedno odvrnem, da ni treba, ker je ni na nobenem seznamu za domače branje. Želim si namreč, da bi vsak bralec vedel, da prave knjige izberejo nas in ne mi njih in da je pogosto treba počakati na pravi – včasih usoden – trenutek.

Piše: Katarina Gomboc Čeh

Slika: Pride and Prejudice, zajem zaslona