Kako močna je globalistična ideologija, ki deluje proti otrokom?

V Društvu katoliških pedagogov Slovenije in Hrvaškem katoliškem društvu pedagogov smo pozornost namenili literaturi, ki se učencem in dijakom v osnovnih in srednjih šolah ponuja kot obvezno ali izbirno branje. Opazili smo, da je na Zahodu, zlasti v Ameriki, ideološki preobrat v družbi in šoli spremljala tudi sprememba priporočenih in obveznih naslovov knjig za branje.

Branje naj bi prispevalo k osebnemu razvoju, duhovni rasti otrok in mladih, ne pa k razkroju njihove duhovnosti. Znano je, da se prav preko literature, zahvaljujoč domišljiji, ki ustvarja podobe, in občutkom, ki prebujajo ideje, stališča in modele vedenja, to laže prenaša, saj se mladi bralec istoveti z junaki iz literature in se vživlja v njihove situacije. Zato je literatura že stoletja osnova za vzgojo in posredovanje univerzalnih duhovnih vrednot.

Dragocena dela klasične literature od antike do 20. stoletja spodbujajo k razmisleku o smislu življenja in človekovi usodi, o vprašanju dobrega in zla, o pomenu človeške duhovnosti in duše ter njunem oplemenitenju, kar je končno vloga umetnosti. Duh se namreč s katarzo, sočutjem, etičnimi spoznanji, duhovnimi načeli in širjenjem obzorij plemeniti in raste. Literatura se od 19. stoletja naprej uporablja kot medij, ki prispeva k družbenim spremembam, moč umetnosti in lepote je izredna. Ta se je začela instrumentalizirati v politične namene. In takšna literatura je vstopila v šole.

Mladi pa zaradi svoje čustvene občutljivosti in spoznavne (kognitivne) nezrelosti lahko zlahka in nekritično prevzemajo škodljive vzornike in ideje, ki so jim predstavljene na prijazen način. Tudi sami pisatelji so pisali o vplivu, ki ga imajo knjige na bralčev duševni svet (Dante, Cervantes, Flaubert, Puškin itd.). Prav zato je pedagoško-psihološki ključ pri izbiri literature postal nenavadno pomemben, a je danes zaradi ideologije zanemarjen ali morda namerno izključen. Prav zato vsebine nekaterih knjig ocenjujemo kot neprimerne, ker imajo uničujoč učinek na mlade ume, izničujejo vrednote, ki jih želimo posredovati otrokom, zavračajo znanstvene resnice, uničujejo smisel vzgoje in izobraževanja ter otroke izpostavljajo tveganju škodljivega vedenja.

Seksualizacija otrok in mladostnikov

S priporočenim ali obveznim branjem nekaterih literarnih besedil je pot do otrok preprosta, toda skrita. Subverzivno vključevanje bralnega gradiva s poudarkom na vsebinah o spolnosti vseh vrst, na pornografskih, homoerotičnih, pedofilskih prizorih ter normalizaciji promiskuitete in parafilije nasploh je eden od načinov šokiranja, zmede otrok in obvladovanja oz. pridobivanja njihove duševnosti. To bomo v nadaljevanju prikazali z ilustrativnimi primeri spornih naslovov šolskih izbirnih beril na Hrvaškem in v Sloveniji. Če pogledamo težnje v celotnem zahodnem svetu, ugotovimo, da Slovenija in Hrvaška nista izjemi. Pospešeno sledimo »woke« oziroma prebujenski ideologiji, ki nima temelja v zdravi pameti in razumu.

Primer iz Hrvaške

Leta 2019 je hrvaška ministrica za šolstvo Blaženka Divjak dosegla, da je poleg zakonsko predpisanega učnega načrta skozi »zadnja vrata« tudi neprimerna literatura vstopila v hrvaške šole. Ministrica je po več letih polemik o izbiri literature za branje – po internetu so krožili šokantni citati – dala zeleno luč za branje celi vrsti knjig, ki vsebujejo nasilne, pedofilske in pornografske prizore. Do te odločitve je prišla v sodelovanju s Filozofsko fakulteto, z oddelkom za komparativno književnost, ki je izvedel elektronske ankete med učitelji hrvaškega jezika in knjižničarji. Verodostojnosti rezultatov te ankete ni mogel nihče od nasprotnikov te literature niti nadzorovati niti preveriti. Učiteljem je tako »v imenu stroke« omogočila izbiro takšnih vsebin za branje tudi zunaj objavljenega seznama, na katerega so bili uvrščeni sporni naslovi.

Sporni literarni liki

Če lahko v šolo vstopijo knjige, kot so »Angel v ofsajdu« (pedofilski prizori, morbidnost, blasfemične asociacije itd.) avtorja Zorana Ferića in »Norveški gozd« avtorja Harukija Murakamija (trinajstletna šolarka posili svojo tridesetletno učiteljico) ali »Črna mati zemlja« avtorja Kristiana Novaka (pedofilija, homoseksualnost, vrsta samomorov, vulgaren jezik), potem lahko v šolo vstopi kar koli. Izbira je prepuščena učitelju. In temu se bodo v prihodnjih političnih okoliščinah učitelji morali podrediti. Skupna značilnost vseh takrat spornih literarnih naslovov je (vključno s tukaj navedenimi) hiperseksualnost – osebe brez moralnega kompasa in duhovnih vrednot in razuma, vulgarnost, svet brez svetlobe in lepote, melanholija, skepticizem, sarkazem, tragika, nasilje … Zato se samo po sebi postavlja preprosto vprašanje: ali se poskuša ubiti duha otrok in mladih?

Primer iz Slovenije

Podobno je tudi v Sloveniji. Literatura neposredno ali posredno izobražuje učence skozi domišljijo, radovednost, osredotočenost, pozornost, prebujanje telesnega zorenja, spodbuja spolno domišljijo, prakse in eksperimentiranje s »spolno identiteto«. Kot primer škodljivosti promocije takšnih del med mladimi smo tokrat izbrali roman pisateljice Suzane Tratnik »Ime mi je Damjan«, ki se priporoča za branje že v osnovni šoli. Trditev bomo pojasnili v nadaljevanju. Naš namen je ozavestiti starše, vzgojitelje in učitelje o neprimernih in po našem mnenju problematičnih postopkih v državnih izobraževalnih ustanovah, ki jih plačujemo vsi državljani, davkoplačevalci. Podali bomo tudi pomembne informacije o romanu in njegovo kratko analizo, nato pa bomo vsebino romana postavili v širši kontekst, da bi lahko to povezali z globokim ozadjem v širšem evropskem in svetovnem prostoru glede tega pojava.

O romanu in avtorici

Avtorica romana »Ime mi je Damjan« Suzana Tratnik je slovenska pisateljica, prevajalka, sociologinja, publicistka in lezbična aktivistka. Je soustanoviteljica lezbičnega združenja LL v Ljubljani in sodelavka filmskega festivala LGBT. Leta 1987 je skupaj z Natašo Sukič, poslanko stranke Levica, ustanovila lezbično skupino LL pri ženski sekciji Lilit. To je bila prva lezbična organizacija v Vzhodni Evropi. Zanimivo in simptomatično je, da je Lilit v judovski demonologiji ženski demon, ki sovraži človeštvo, ubija otroke in zapeljuje moške.

Roman »Ime mi je Damjan« je leta 2001 izšel pri založbi ŠKUC, leta 2014 pa pri založbi Mladinska knjiga. Istega leta je bila knjiga v okviru projekta Rastem s knjigo izbrana kot knjiga, primerna za šolsko branje. Uvrščena je bila na seznam Zlata hruška za otroško književnost, prejela pa je tudi Prešernovo nagrado. Izid tega romana je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Namenjen je starejšim učencem osnovne šole in mlajšim dijakom srednje šole. To informacijo dobimo na internetu, to pa smo izvedeli tudi v pogovoru z učitelji in učenci, ki so ta roman dobili brezplačno.

Usmerjanje v LGBT-vzgojo

Spremno besedo v romanu je napisal homoseksualni aktivist Roman Kuhar kot propagando ideologije LGBT. Delo je predstavil kot prvi slovenski transspolni roman pa tudi kot prvi lezbični roman. Avtor spremne besede bralcem pojasnjuje značilnosti spolov, ki jih je glede na ideologijo spolov več. Povzeti so v kratici LGBT. Avtor trdi, da biološki spol, določen ob rojstvu, ni nujno objektiven, da na spol vpliva okolje oziroma družba, zato ga v svoji ideologiji imenuje »družbeni« spol. Roman Kuhar piše: »Večina razlik med moškimi in ženskami ni biološko pogojenih, pač pa nam jih družba, v kateri živimo, sporoča, kaj se spodobi za moškega in kaj za žensko ter kakšna morata biti moški in ženska. In še: V Sloveniji naj bi z dvema mamama in dvema očetoma živelo približno 100 otrok in ta številka se ves čas povečuje. /…/ se stvari vendarle hitro spreminjajo na bolje.«

Doživljanje učencev

Vprašanje je, kako učenec/dijak doživlja ta sporočila, ko, spodbujen s tem, razmišlja o sebi in svoji spolni identiteti. Ga to zmede? Ali to spodbuja njegovo domišljijo? Ali ga to vodi k dvomu o lastnem spolu in spolu tistih okoli njega? Ali ga to vodi k nezaupanju v lastni razum in v to, kar vidi? To dejansko spreminja učenčevo resničnost, naravno, racionalno dojemanje lastne družine in dobrega. To je napad na logiko, ki ima za vse vzroke in posledice, saj dve ženski ali dva moška ne moreta po naravni poti postati starša. Mladega bralca to zmede, ga sili v molk in poslušnost ali pa zanikanje lastnega razuma in logike.

Sprejemanje istospolnih parov z otroki za avtorja pomeni »spreminjanje stvari na bolje«, učencu pa posredno sporoča, da je takšna zveza »boljša« od njegove družine, da imajo istospolni pari pravico imeti otroke, čeprav jih sami po naravni poti ne morejo imeti; zato je posvojitev ali najem maternice za pripadnike LGBT pomembna njihova oz. človekova pravica. To posredno mladim sporoča: »Ste blago, ki ga je mogoče kupiti.« Takšno sporočilo zagotovo ne koristi otrokom. Otroci za zdrav razvoj potrebujejo očeta in mater, ne pa dveh mater in dveh očetov. Odvzeti otroku pravico do zdrave pameti, do očeta in matere v imenu lastnih sebičnih ciljev je zločin, ne glede na to, koliko se poudarja pravica odraslih, da imajo otroka.

Papeževo opozorilo

Tudi papež Benedikt XVI. je opozoril, da »… se resnično soočamo z globalno ‘antropološko revolucijo’, ki napada same korenine človeškega obstoja. Ta revolucija ima pet političnih ciljev: odpraviti očetovstvo in materinstvo, uničiti družino, legalizirati splav, legalizirati istospolne ‘poroke’, ki bi vključevale posvojitev otrok in medicinsko asistirano oploditev, ter si prizadevati za seksualizacijo otrok z obvezno celovito spolno vzgojo.«

Vsebina romana

Roman »Ime mi je Damjan« govori o nerazumljeni devetnajstletni Vesni, ki zavrača svoj spol, se identificira kot moški in živi kot Damjan. Čeprav njeno trpljenje, odtujenost in zavračanje identitete dejansko povzroča v romanu nakazana spolna zloraba, ki jo je nad njo zagrešil njen oče, ko je bila še majhen otrok, je poudarek na spolni identiteti. Damjan želi biti sprejet takšen, kot se predstavlja. Ključno sporočilo je razumeti, da imajo otroci svobodo izbirati spol, ki mu bodo pripadali. Roman kritizira »togo« razumevanje spola in otrokom pošilja neznanstvena sporočila o možnosti samoodločanja o spolu. V romanu sta v središču vsebini, kot sta spolna identiteta in homoerotika, pri čemer pisateljica računa na sočutje mladih bralcev do Damjana in njegove situacije. Družina je prikazana kot grozeča skupnost, skrita za kulisami družbenih norm in uporniškega posameznika, ki se temu upira in išče pristnost.

Vulgarnosti in kletvice

Avtorica je roman napisala v slogu, ki se želi približati potencialnim bralcem (starejši osnovnošolci in mlajši srednješolci) z uporabo mladostniškega pogovornega jezika. V romanu beremo dialoge, ki so polni pogovornih besed pa tudi vulgarnosti, zmerjanja in kletvic. Na več straneh se ponavljajo besedna zveza »hvala k…« in številni drugi vulgarni izrazi, kar je (verjetno po domnevi avtorja) jezik, ki ga vsi mladi uporabljajo v medsebojni komunikaciji. Prepričani smo, da ga ne uporabljajo vsi in da mnoge vulgarnost moti, saj se jim useda v podzavest. »Vstop« vulgarnih besed v um mladega bralca, nagnjenega k takšnemu izražanju, lahko okrepi njegovo prepričanje, da to ni slabo, da je to za mlade normalno. Primerna vzgoja zahteva pomoč otrokom, da se dvigujejo na višjo raven v vsem, tudi v jezikovnem izražanju.

Neprimerna vsebina

Roman je neprimeren ne le zaradi jezikovnega sloga, temveč so neprimerni tudi opisani dogodki oz. prikaz življenja problematičnih mladih, ki jih spoznavamo v romanu. Njihova življenja se vrtijo okoli nenehnega uživanja alkohola, opiatov, pretepov, nočnih zabav, zanemarjanja dnevnih obveznosti, stalnega pomanjkanja nočnega počitka, spanja podnevi … nasprotovanja pravilom vljudne komunikacije in konstruktivnega obnašanja, kakor tudi rednim vsakodnevnim opravilom, skrbi za urejeno okolje, za prehrano, zdravje in drugo.

(Se nadaljuje v naslednji številki Demokracije)

Prof. Dragica Motik, Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), in prof. Matija Grgat, Hrvaško katoliško društvo pedagoških delavcev (HKDPD)