Kako bi žičnica Tržačanom spremenila življenje?

Kabinska žičnica odbora No ovovia je včeraj zvečer do zadnjega kotička napolnila tržaško kinodvorano Ariston. Večer, na katerem so predvajali pet kratkih filmom v znamenju ironije in surrealnih prizorov, je privabil toliko ljudi, da so v kinodvorani nekateri stali, drugi so ostali zunaj. Dogodek z naslovom Kabinska žičnica, kot je še niste videli (L’ovovia come non l’avete mai vista) je ob projekciji predvideval še predstavitev knjige L’ovovia in fondo al mare (Žičnica na morskem dnu). Z avtorjem Diegom Maranijem se je pogovarjal novinar Furio Baldassi. Kratke filme - ti bodo danes zakrožili tudi po družbenih omrežjih - je režiral Davide Salucci.

Po štirih letih boja proti projektu o kabinski žičnici med Krasom in Starim pristaniščem, ki je od odbora zahteval veliko dela, so začutili potrebo po sprostitvi, zato so organizirali kulturen večer v znamenju lahkotnosti. Projekt žičnice, ki po mnenju odbora lahko obstaja le v svetu idej, je kar razprl pot domišljiji in izostril njihovo ironično žilico, je bilo slišati v Aristonu. Navdih za pet filmov so črpali iz pridevnikov, s katerimi odbor No ovovia označuje projekt: nevzdržen, škodljiv, nepotreben, nezakonit in negotov. S komičnimi prizori so prikazali bizarno sobivanje z namišljeno žičnico. Kako bi torej projekt žičnice Tržačanom spremenil življenje?

Naposled bi se ti znašli le s stebri vzpenjače in spominom na leteče gondole, ki jih je burja nekoč odnesla sem ter tja. Tako v prvem posnetku, ki so ga poimenovali Burja. Sicer pa bi bilo v vzporednem svetu, kjer bi žičnici uspelo, da se dokončno uveljavi, nekoliko drugače. Kam pa bi kabine odpeljale svoje potnike, ko pa še samim projektantom ni povsem jasno, katera bi bila primernejša trasa za žičnico? Zaskrbljeni potniki, ki prvič potujejo na gondoli, se tako znajdejo na neskončni poti, med katero se sprašujejo, kdaj bodo le uvideli »formagin« (sirček) na Vejni - tako Tržačani imenujejo Marijino svetišče. Zanje pa ni šans, da bodo prišli do cilja, saj je žičnica v resnici izgubljena v morju listin, tožb in drugih papirjev. Na velikem platnu je bilo tudi videti, kako bi se bojazen, da bo žičnica »finančno tako nevzdržna, da jo bodo morali vzdrževati sami občani«, naposled uresničila. Tako bi zaposleni na postaji odločali, ali žičnica lahko pelje, ali pa ne. Stvar bi jemali zelo resno, saj gre za varnost potnikov. O tej bi torej odločali na podlagi vremenskih napovedi - najbolj zanesljive pa so tiste škripajočih kosti najstarejšega operaterja, ki z neverjetno natančnostjo napovedo celo, iz katere strani bo pihala burja.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku