Hrvatin Kozlovič: “Potrebujemo strokovnost, preglednost in odgovorno upravljanje javnega premoženja”

Štiri leta ste bili Bržanova podžupanja, zdaj ste njegova protikandidatka. Zakaj kandidirate za županjo in kaj bi vodili drugače?

Štiri leta opravljanja funkcije podžupanje so bila zame izjemno dragocena izkušnja. Občino sem spoznala od znotraj, sodelovala pri številnih pomembnih projektih in videla, koliko znanja, možnosti in potenciala imamo. Hkrati pa sem spoznala tudi, kje bi lahko bili hitrejši, odločnejši in učinkovitejši.

Zato ne kandidiram proti Alešu Bržanu, kot se mi rado pripisuje, ampak za drugačen, bolj odločen in ambiciozen način vodenja občine Koper. Želim si občine, ki ne bo zgolj upravljala obstoječega stanja, temveč bo aktivno ustvarjala pogoje za nova kakovostna delovna mesta, dostopnejša stanovanja, boljšo mobilnost in enakomeren razvoj vseh 104 naselij. Verjamem, da znam povezovati ljudi, oblikovati dobro ekipo in sprejemati odločitve. Predvsem pa sem prepričana, da lahko Koper naredi pomemben razvojni korak naprej. Za to potrebujemo več ambicioznosti, učinkovitosti, odločnosti in transparentnosti.

Katere dosežke iztekajočega se mandata štejete za svoje in za katere neuspehe prevzemate odgovornost?

Na veliko stvari, ki smo jih v zadnjih štirih letih naredili, sem ponosna. In narejenega je bilo res ogromno. Pri tem pa želim poudariti nekaj, kar aktualni župan pri komunikaciji z javnostmi pogosto pozablja in se mi zdi zelo nekorektno; številni pomembni razvojni premiki niso bili zgolj rezultat dela občinskega vodstva, temveč tudi vztrajnega prizadevanja občinskih svetnikov Gibanja Svoboda in naših poslank ter poslancev, ki smo znali povezati občino z državo.

Naj naštejem le nekaj primerov. Zagotovljena so bila rekordna sredstva za dolgoročno ureditev vodooskrbe Slovenske Istre, odprta je bila Serminska vpadnica, začela se je širitev Bertoške vpadnice. Občina je od države pridobila pomembno zemljišče v Žusterni, zagotovljena so bila dodatna znatna sredstva za protipoplavno zaščito Badaševice in območja Pradisjola, prenavlja se Železniška postaja Koper, v zakonodajo pa je bila vključena tudi zaveza, da se bo obstoječa železniška proga po vzpostavitvi ustreznih pogojev preuredila v kolesarsko pot. To je le nekaj premikov, kjer je imela država pomembno vlogo. Ponosna sem tudi na skupno strategijo razvoja turizma Slovenske Istre do leta 2030, da je bila zgrajena vstopna točka za obisk Kraškega roba, da je stekla gradnja novega Zdravstvenega centra Koper ter da se gradijo nova stanovanja za naše občanke in občane in še kaj bi lahko naštela. Je pa dejstvo, da ne Gibanje Svoboda in niti jaz kot podžupanja občine nismo vodili. Zato je pomembno razlikovati med odgovornostjo za odločitve občinskega vodstva in našimi prispevki k projektom, za katere smo se aktivno zavzemali. Ocenjujem, da smo s petimi svetniki in sodelovanjem naših predstavnikov na državni ravni naredili največ, kar smo v danih okoliščinah lahko.

Seveda pa ne bežim od svojega dela odgovornosti za področja, kjer nismo bili dovolj uspešni. Predvsem obžalujem, da občinski prostorski načrt ni bil sprejet že v tem mandatu. Menim, da bi morali pri tem pokazati več odločnosti in poguma, kot so ga, denimo, pokazali v Izoli in nekaterih drugih slovenskih občinah. Prav tako pogrešam odločnejšo stanovanjsko politiko, večji gospodarski razvojni preboj in boljšo odzivnost občinske uprave.

Vsi dosežki niso zasluga zgolj sedanjega župana, za vse, kar ni bilo narejeno, pa smo odgovorni vsi enako. Če smo s petimi občinskimi svetniki in dobrim sodelovanjem z državo lahko prispevali k tolikšnim premikom, lahko še več naredimo, če bomo vodili občino.

Pri katerih odločitvah sta se z županom najbolj razhajala? Zaradi razvojnih pogledov, načina vodenja ali političnih ambicij?

Najina razhajanja so bila predvsem v razvojnih prioritetah, načinu vodenja občine in sprejemanju pomembnih odločitev. Eden konkretnih primerov je gospodarski razvoj. Sama sem ves čas zagovarjala, da moramo najprej jasno določiti vsebino, cilje in dejavnosti, ki jih želimo razvijati, povezati gospodarstvo z univerzo in raziskovalnimi ustanovami ter šele nato izbrati ustrezno organizacijsko obliko. Ustanovitev novega podjetja ali zavoda sama po sebi še ni razvojni dosežek. Pomembno je, kaj bo ta organizacija dejansko naredila za občino in njene prebivalce. Različne poglede smo imeli tudi na posamezne prostorske in razvojne odločitve, predvsem glede preglednosti postopkov ter pravočasnega vključevanja občinskega sveta in javnosti. Naj omenim le vprašanje hotela v Solisu ali pa nedavni »prostorski kompromis« glede gradnje pravoslavne cerkve, o katerem sem sama izvedela iz medijev. Takšen način sprejemanja pomembnih odločitev je zame nesprejemljiv. Ne gre zgolj za odnos do koalicijskih partnerjev, temveč za spoštovanje občinskega sveta kot organa odločanja, v katerem sedimo predstavniki vseh občank in občanov, tako koalicijski kot opozicijski svetniki. O vprašanjih, ki pomembno vplivajo na dolgoročni prostorski razvoj občine, se ne bi smeli najprej seznanjati iz medijev. Prav tako se nisem strinjala z županovim pristopom k ustanavljanju občinskega holdinga. Različne poglede imava tudi na kadrovanje. Sama zagovarjam, da morajo biti pri imenovanjih na vodstvena in druga odgovorna mesta v organizacijah, na katere ima občina pomemben vpliv, odločilni strokovnost, izkušnje, integriteta in sposobnost doseganja rezultatov, ne pa družinske ali druge osebne povezave. Pri upravljanju javnega premoženja in javnih služb mora biti javni interes vedno na prvem mestu. Vse to kaže na razlike v razumevanju vodenja občine. Sama zagovarjam bolj vsebinsko, odločno, pregledno in dolgoročno usmerjeno vodenje. Pomembne odločitve morajo temeljiti na jasni razvojni viziji, strokovnih argumentih in odprtem sodelovanju, ne pa na trenutnih političnih okoliščinah ali interesih posameznikov. Zato ne gre za osebni spor z Alešem Bržanom in še manj le za politične ambicije. Gre za različne poglede na to, kako se vodi občina, kako se sprejemajo odločitve in predvsem, komu morajo te odločitve služiti.

Zakaj ste kljub razhajanjem vztrajali v koaliciji skoraj do volitev in odstopili šele oktobra? Kje je meja med lojalnostjo političnemu partnerju in odgovornostjo do občanov?

Najprej želim poudariti, da smo v koalicijo vstopili kot samostojna politična stranka, s svojim programom, vrednotami in odgovornostjo do ljudi, ki so nas izvolili. Gibanje Svoboda ni Lista Aleša Bržana. Bili smo koalicijski partner, ne podaljšek županove liste. In koalicijsko sodelovanje nikakor ne pomeni, da se moraš z vsako odločitvijo partnerja strinjati. Poglejte, tudi v zasebnem življenju se s partnerjem ne razideš ob vsakem nestrinjanju. Če bi tako ravnali, kam bi pa prišli? Pomembno je, da se znaš pogovarjati, iskati kompromise in spoštovati različna mnenja. Enako velja v politiki. V koaliciji smo vztrajali, ker smo želeli uresničiti čim več svojega programa in izpolniti zaveze, ki smo jih dali občankam in občanom. V štirih letih smo skupaj naredili veliko dobrega in ne bi bilo odgovorno, da bi zaradi posameznih razhajanj ogrozili izvedbo pomembnih projektov. Do konca smo želeli ostati korekten in odgovoren koalicijski partner. Zato svojih nesoglasij nismo razčiščevali prek medijev in družbenih omrežij. O pomislekih in nestrinjanjih smo se z županom večkrat pogovarjali za zaprtimi vrati. Na marsikaj smo opozarjali, predlagali drugačne rešitve in iskali kompromise. Žal pri številnih vprašanjih nismo bili uslišani. Ko je postalo jasno, da so naši pogledi na prihodnji razvoj občine in način njenega vodenja preveč različni, smo se odločili za samostojno pot. Ne zaradi osebnih zamer, ampak zato, ker verjamemo, da lahko občino vodimo drugače, predvsem bolj odločno, učinkovito, pregledno in z jasnejšo razvojno vizijo. Naša prva lojalnost nikoli ni bila in nikoli ne bo lojalnost županu ali kateremu koli političnemu partnerju, ampak ljudem, ki so nam zaupali svoj glas. In prav zato danes občankam in občanom ponujamo svoj program, svojo ekipo in prevzemamo odgovornost za njegovo uresničitev.

Kdaj ste izvedeli za dogovor občine z Grafistom glede Solisa, ali ste lahko vplivali nanj in kako bi kot županja preprečili spreminjanje apartmajev v stanovanja?

Pri Solisu je zame bistveno vprašanje, ali občina pri sklepanju dogovorov dovolj odločno in dolgoročno zaščiti javni interes. Koper potrebuje turistične nastanitve, vendar tudi dostopna stanovanja za svoje prebivalce. Najslabše je, če se zaradi posameznih odločitev objekti, ki so bili načrtovani za določeno dejavnost, postopoma spreminjajo v nekaj povsem drugega, občina pa pri tem izgublja možnosti vplivanja na razvoj prostora. Kot županja bi vztrajala pri jasnih in pravno zavezujočih pogojih, ki bi preprečevali nenamensko uporabo objektov. Pomembno je, da so takšni dogovori transparentni in da občinski svet pravočasno dobi vse potrebne informacije in ne, da to prebere v medijih! Si predstavljate, da smo kot koalicijski partner za zadevo izvedeli iz medijev, mislim da je bil članek objavljen oktobra 2025, ko je bila zadeva že dogovorjena. Takoj smo se oglasili in nasprotovali odločitvi in zahtevali pojasnila župana. Osebno menim, da si Koper ne more več privoščiti prostorskih odločitev, pri katerih kratkoročni zasebni interesi prevladajo nad dolgoročnimi potrebami mesta. Tega smo v prejšnji dinastiji videli preveč, in temu jasno pokazali vrata.

Vizija Kopra, gospodarstvo in stanovanja

Kaj iz podjetništva in turizma bi prenesli v vodenje občine in kje mora podjetniška logika odstopiti javnemu interesu?

Iz podjetništva sem prinesla predvsem razmišljanje, da mora imeti vsaka dobra ideja jasen cilj, odgovorno osebo, finančni okvir in konkreten rezultat. Naučila sem se tudi, da brez sodelovanja, povezovanja različnih znanj in vztrajnosti ni uspešnih projektov. Ena izmed izkušenj, ki me je posebej zaznamovala, je soustvarjanje Zadruge Zakladi Istre. Pokazala mi je, kako lahko s povezovanjem lokalnih pridelovalcev, ponudnikov, znanja in podjetniških idej ustvarimo nekaj koristnega za širšo skupnost. Toda občina ni podjetje. Njeno poslanstvo ni ustvarjanje dobička, ampak zagotavljanje kakovostnega življenja za vse ljudi. Tudi za tiste, ki nimajo velike kupne moči, in za kraje, kjer določena storitev morda ni ekonomsko donosna, je pa nujna. Zato želim pri vodenju občine združiti podjetniško učinkovitost z odgovornostjo do javnega interesa.

Kaj bi počelo napovedano gospodarsko-inovacijsko stičišče, česar druge ustanove še ne počnejo? Kako bi ga financirali in merili uspešnost?

Koper ima univerzo, raziskovalne ustanove, uspešna podjetja, pristanišče in izjemno geografsko lego. Toda vse to še premalo deluje kot povezana razvojna celota. Gospodarsko-inovacijsko stičišče bi povezovalo podjetja, Univerzo na Primorskem, raziskovalce, študente, mlade podjetnike in občino. Njegove konkretne naloge bi bile razvoj podjetniških idej, mentorstvo, inkubacijski programi, pomoč pri pridobivanju nacionalnih in evropskih sredstev, povezovanje raziskovalnih rezultatov z gospodarstvom ter ustvarjanje pogojev za nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. Pri tem ne želim podvajati dejavnosti, ki jih druge organizacije že uspešno izvajajo. Prav nasprotno. Najprej je treba povezati obstoječe znanje, infrastrukturo in programe ter ugotoviti, kaj dejansko manjka. Financiranje vidim v kombinaciji občinskih razvojnih sredstev, evropskih in nacionalnih razpisov ter sodelovanja gospodarstva in drugih partnerjev. Uspešnosti ne bomo merili po številu zaposlenih v novi organizaciji, ampak po številu podprtih podjetniških projektov, pridobljenih sredstvih, nastalih podjetjih, sodelovanju med raziskovalci in gospodarstvom ter predvsem novih kakovostnih delovnih mestih. Pri tem ne začenjamo iz nič. Že kot podžupanja, pristojna tudi za gospodarski razvoj, sem si prizadevala za tesnejše povezovanje občine, gospodarstva, univerze in raziskovalnih ustanov. Prepričana sem, da smo s tem postavili pomembne temelje za nadaljnje sodelovanje. Zdaj želim te povezave nadgraditi v trajno in operativno razvojno platformo, ki ne bo ostala zgolj pri srečanjih in izmenjavi idej, temveč bo omogočala pripravo ter izvedbo konkretnih skupnih projektov.

Obljubljate 50 javnih stanovanj letno. Kje bi jih zgradili, koliko bi stala in kako bi jih financirali? Bi bila dokončana ali le začeta?

V našem programu smo si postavili ambiciozen, a po mojem mnenju nujen cilj: najmanj 50 novih javnih najemnih stanovanj letno, vključno z oskrbovanimi stanovanji. To pomeni najmanj 200 stanovanj v štirih letih. Zakaj tako ambiciozno? Ker stanovanjska problematika v Kopru ni toliko vprašanje števila stanovanj, temveč predvsem njihove cenovne dostopnosti. Mladi, mlade družine in številni zaposleni si stanovanja po današnjih tržnih cenah preprosto težko privoščijo. Če želimo, da mladi ostanejo v Kopru, si tukaj ustvarijo družine in svojo prihodnost, če želimo obdržati in privabiti deficitarne poklice, če želimo pomagati najstarejšim z oskrbovanimi stanovanji, moramo stanovanjsko politiko začeti voditi bistveno bolj odločno.

Zato bomo aktivneje upravljali občinska zemljišča in nepremičnine, preverili možnosti gradnje na že komunalno opremljenih območjih ter spodbujali stanovanjske zadruge, javno-zasebna partnerstva in sodelovanje z državnimi stanovanjskimi institucijami. Pri tem ne želim ponavljati napak iz preteklosti, ko so bila občinska zemljišča prodana, na njih pa so nastajala predvsem draga stanovanja, ki ne rešujejo stanovanjskih potreb lokalnega prebivalstva.

V Gibanju Svoboda smo podprli pripravo Občinskega podrobnega prostorskega načrta za stanovanjski kare med Dolinsko cesto in Ulico Istrskega odreda na območju Olma. Na zemljiščih Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Koper je predvidena gradnja približno 190 do 210 javnih najemnih stanovanj za mlade družine in dodatnih 30 oskrbovanih stanovanj za starejše. To je pomemben projekt, ki ga želimo čim prej pripeljati do izvedbe. Vendar se pri tem ne smemo ustaviti. Želim, da občina že zdaj evidentira nova primerna zemljišča in začne pripravljati prostorske ter investicijske podlage za naslednjih 200 javnih najemnih stanovanj do leta 2034. Stanovanjska politika namreč ne sme biti omejena na en projekt ali en mandat, temveč mora postati stalna razvojna naloga občine. Za uresničitev teh ciljev bomo pripravili večletni stanovanjski in investicijski načrt z jasno opredeljenimi lokacijami, finančnimi viri, nosilci projektov in časovnicami izvedbe. Pri tem bomo iskali vse razpoložljive možnosti nacionalnega in evropskega sofinanciranja ter sodelovanja z državnimi stanovanjskimi institucijami. Tako zahtevnega cilja občina ne more uresničiti le z lastnim proračunom.

Zakaj Koper še nima občinskega prostorskega načrta (OPN)? Kako bi pospešili njegov sprejem in ali lahko obljubite rok?

Koper občinski prostorski načrt (OPN) nujno potrebuje. Dejstvo je, da se je priprava tega temeljnega razvojnega dokumenta začela bistveno prepozno, za kar odgovornost pripisujem predvsem prejšnjemu, ne aktualnemu županu. Posledice teh zamud pa danes občutijo naše občanke in občani, ki že vrsto let čakajo na ustrezne prostorske rešitve. V času sedanjega župana se je k pripravi OPN pristopilo odgovorneje. A sem tudi tukaj pogrešala več poguma, kakršnega so v zadnjih mesecih pokazali v Izoli in nekaterih drugih občinah, kjer so v zadnjih mesecih OPN-je tudi sprejeli. Če držijo besede aktualnega župana, da je OPN pripravljen za sprejem, ga bom kot županja uvrstila na prvo možno sejo občinskega sveta. Ne vidim razloga, da bi s sprejemanjem tega dokumenta še naprej odlašali. Ob tem pa želim jasno poudariti, da bomo takoj po njegovem sprejemu začeli nemudoma s spremembami OPN-ja, saj želim omogočiti, da se bodo utemeljene razvojne pobude obravnavale čimprej, ne pa da bodo ljudje na prostorske rešitve ponovno čakali desetletje ali več.

Kje je meja med nadaljnjo pozidavo Kopra ter varovanjem narave in prostora? Kakšen razvojni model zagovarjate?

Zagovarjam premišljen in trajnostni razvoj. Predvsem mi je žal, da je v zadnjih 24 letih občina svoja ključna zemljišča dobesedno razprodala, predvsem v času prejšnjega župana, ko ni bilo strateške vizije razvoja občine.

Koper mora omogočiti gradnjo dostopnih stanovanj, razvoj gospodarstva in sodobne infrastrukture, hkrati pa zaščititi naravo, kmetijska zemljišča, vodne vire in značilnosti istrskega prostora. Nisem zagovornica pozidave za vsako ceno. Prednost moramo dati smiselni uporabi že pozidanih ali degradiranih območij, prenovi obstoječih objektov ter načrtovanju celovitih sosesk, ki imajo poleg stanovanj tudi zelene površine, javne storitve in prometne povezave. V našem programu smo se zavezali tudi k ohranjanju odraslih dreves, urejanju novih zelenih površin in varovanju naravnih območij. Meja razvoja mora biti tam, kjer bi dodatna pozidava nesorazmerno poslabšala kakovost življenja, ogrozila okolje ali ustvarila infrastrukturne obremenitve, ki jih občina ne more ustrezno obvladovati. Ena takih je pomanjkanje parkirnih mest. Ne želim Kopra, ki se samo širi, ampak da se kakovostno razvija.

Infrastruktura, javne storitve in kakovost življenja

Kako daleč je povezava Rižanskega in Kraškega vodovoda? Kako bi pospešili projekt in zagotovili, da ne ostane pri načrtih?

Vodooskrba je eno najpomembnejših strateških vprašanj Slovenske Istre, o katerem govorimo že desetletja. Vesela sem, da smo v preteklem mandatu, tudi po zaslugi vztrajnega prizadevanja poslank in poslancev Gibanja Svoboda, končno naredili pomembne premike. Zagotovljena so bila prepotrebna državna sredstva, izvedeni številni kratkoročni ukrepi in narejeni konkretni koraki pri projektu povezovanja vodovodnih sistemov Slovenske Istre in Krasa. Brez sodelovanja z državo in zagotovljenih finančnih sredstev teh premikov ne bi bilo mogoče doseči. Toda delo še zdaleč ni končano. Vse, kar smo v zadnjih štirih letih zastavili, moramo zdaj z večjo odločnostjo nadaljevati in predvsem dokončati. Nadaljevati je treba tudi postopke za vzpostavitev dodatnega vodnega vira, vzpostavitvijo akumulacije, da bomo dolgoročno pripravljeni na vse pogostejše suše in posledice podnebnih sprememb. Pri tem želim biti zelo jasna, vodooskrba ne sme postati žrtev političnih menjav, lokalnih interesov ali nekih novih eksperimentov. Skrbijo me napovedi in zamisli o drugačnih rešitvah, denimo razsoljevanju morske vode, ki se predstavljajo kot alternativa že zastavljenim projektom. To razumem le tako, da bo v primeru prihoda dinastije, izvedba projekta vodooskrbe resno ogrožena, in to ne bi videli prvič. Istra je v preteklosti že izgubila preveč časa zaradi spreminjanja prioritet in neusklajenosti med občinami. Tega si pri pitni vodi preprosto ne moremo več privoščiti. Kot županja bom zato vztrajala, da se dogovorjeni projekti izpeljejo do konca.

Kakšna bo vloga občine pri širitvi Zdravstvenega centra Koper in ustanovitvi Univerzitetnega kliničnega centra Primorske, ki je v pristojnosti države?

Na področju zdravstva smo v tem mandatu naredili pomemben korak z začetkom gradnje novega Zdravstvenega centra Koper. Na ta projekt sem posebej ponosna, saj sem ga podpirala od vsega začetka. Gre za eno najpomembnejših zdravstvenih investicij v naši občini. Zdaj je ključno, da se gradnja uspešno zaključi, novi prostori pa čim prej zaživijo in omogočijo boljše pogoje za delo zdravstvenih delavcev ter predvsem kakovostnejšo in dostopnejšo zdravstveno oskrbo naših občank in občanov.

Odločno podpiram tudi prizadevanja za vzpostavitev Univerzitetnega kliničnega centra Primorske (UKCP). Gre za predlog, ki je ponovno zaživel ravno na pobudo Gibanja Svoboda in Liste Zavedno Koper. Pretekla vlada je tudi s prizadevanji poslank in poslancev Gibanja Svoboda ustvarila pomembne pogoje, da lahko o UKCP začnemo razmišljati bistveno bolj konkretno in naredimo