Dr. Franc Križnar: Med resnico in legendo Veronike Deseniške na Kočevskem

Mineva več kot 600 let od rojstva Veronike Deseniške, ene najbolj prepoznavnih ženskih osebnosti slovenske zgodovine, katere zgodba je tesno povezana tudi s Kočevskim in gradom Fridrihštajn. O njenem življenju, zgodovinskih dejstvih in legendi je bilo v zadnjem času napisanega že veliko, nekoliko manj pa je znano, kako močan pečat je pustila tudi v slovenski glasbeni ustvarjalnosti.

Glasbeni zgodovinar in publicist dr. Franc Križnar je za naš portal pripravil prispevek, v katerem predstavlja manj znano povezavo med Veroniko Deseniško, Kočevsko in opusom slovenskega skladatelja Antona Kolarja. V njem osvetljuje nastanek dveh pomembnih glasbenih del, ki ju je navdihnila zgodba Friderika Celjskega in Veronike Deseniške ter njuna povezanost s Fridrihštajnom. Prispevek objavljamo v celoti.

Leta 2025 je minilo dobrih 600 let od rojstva Veronike Deseniške. O njej je bilo veliko povedanega na znanstvenem simpoziju in v zborniku (KD Josipine Turnograjske, Preddvor 2025–2026), še posebej pa v prispevku Kočevarja Mihaela Petroviča ml. Grad Fridrihštajn, Veronika Deseniška in Kočevska. Prav on me je opozoril na glasbeni opus slovenskega glasbenika, dirigenta in skladatelja Antona Kolarja (1942–2021), ki se v dveh svojih delih posveča Veroniki Deseniški in Kočevski.

Grad Fridrihštajn (Carl Postl, 9. stol., Wikipedija)

O tem je podrobneje spregovorila tudi ga. Helena Štefanič skupaj z možem Francem in njuno vokalno skupino, kočevskim Mešanim pevskim zborom Cantate Domino. Gre predvsem za izvirno Kolarjevo vokalno-instrumentalno suito za orkester in zbor Friderik in Veronika (približno 40 minut; 2022; prim. partituro v arhivu Slovenske filharmonije v Ljubljani). Skladatelj je delo na besedila Kozme Ahačiča in drugih avtorjev posvetil 200-letnici ustanovitve I. gimnazije v Celju in 800-letnici samostana v Jurkloštru, kjer naj bi bila po izročilu pokopana Veronika Deseniška.

Partituro je posvetil mestu Celje v srednjeveškem duhu. Prav tam je preživel mladost in tam je prvič stopil na dirigentski podij. Celjski Stari grad, Celjani in tri zlate zvezde v celjskem grbu so ga spremljali tudi na njegovi bogati evropski umetniški poti.

Osemstavčno delo, značilno za glasbeno suito, sestavljajo stavki: Vrnitev iz Konstance (bes. K. Ahačič), Dvorni norček, Sonca žar se je bleščal (iz Carmina Burana), Veronika na gradu Fridrihštajn (bes. K. Ahačič in Konrad I. Žovneški), Friderik II., Herman II. in nevesta Katarina Branković, Veronikina smrt – Jurklošter ter Stari vitez in muzikanti. Partitura obsega 265 strani.

Dr. Franc Križnar. Foto: M. Kalan

Orkester je zasnovan za dvojno oziroma trojno zasedbo pihal in trobil, razširjeno tolkalno sekcijo, harfo, godala ter štiriglasni mešani pevski zbor. Posamezni stavki skušajo glasbeno orisati glavne junake ali prikazati vzdušje posameznih prizorov, denimo Friderikovo slavnostno vrnitev s koncila v Konstanci leta 1415 ali Veronikino srečo na gradu Fridrihštajn nad Kočevjem, kjer sta mladoporočenca preživela zadnji dve leti skupnega življenja.

V sklepnem stavku je Friderik, ki je Veronikino smrt preživel za skoraj trideset let in se kljub velikemu bogastvu nikoli več ni poročil, že osivel. Spominja se Veronikine sreče, dvornega norčka in veselih muzikantov. Prav zadnji glasbeni motiv poslušalca znova vrne na začetek, zato bi lahko rekli: »… kakor je bilo na začetku, tako za vselej in vekomaj. Amen.« (A. Kolar)

Na prvi izvedbi Kolarjeve suite v Celju leta 2009 je šlo za pravi glasbeni spektakel. Poleg tega dela so številni orkestri, zbori, solisti in dirigenti izvedli še druga skladateljeva dela.

Iz tega sodelovanja se je razvilo tudi tesnejše poznanstvo in nadaljnje Kolarjevo ustvarjanje, povezano z zgodbo Veronike Deseniške. Pomembno vlogo pri tem so imeli Helena in Franc Štefanič ter njuna vokalna skupina Cantate Domino iz Kočevja. Na njuno pobudo je Anton Kolar ustvaril še vokalno-instrumentalno skladbo Ljubezen iz Fridrihštajna za mešani zbor in tamburin na besedilo oziroma poezijo Helene Štefanič.

Anton Kolar, foto T. Pinter, pred 2002 v Ljubljani

Skladba je nastala istega leta, ko so kočevski pevci prvič sodelovali z Antonom Kolarjem v Celju. Krstno izvedbo je doživela že leta 2009, pozneje pa je zazvenela še na številnih koncertih doma in v tujini.

Tudi v tem delu odmevajo značilni Kolarjevi srednjeveški ritmi, ki jih poznamo že iz njegovih prejšnjih skladb. Tokrat je skladatelj še tesneje sledil izbranemu besedilu, ki opeva ljubezen med Veroniko in Friderikom.

Avtorja besedila in glasbe, Helena Štefanič in Anton Kolar, sta delo posvetila vokalni skupini Cantate Domino ob njeni 20-letnici delovanja. Skladba je mestoma osemglasna, z nenehno spreminjajočo se dinamiko in zahtevno ritmiko. Trajno je ohranjena tudi na zgoščenki zbora Karpatski zvoki (Kočevje, 2019), izdani ob 30-letnici delovanja zbora. Partitura in zgoščenka ostajata v lasti vokalne skupine ter avtorjev in izvajalcev.

Cedejka Karpatski zvoki vokalne skupine-zbora Cantate Domino, Kočevje, 2019

Skladba temelji na poetičnem besedilu, ki se začne z verzi: »V sanjah sta se videla grof Friderik z gradu celjskega in lepa Veronika, hči viteza …«

Anton Kolar je na zadnji strani desetstranske partiture zapisal: »Skladbo v najmanjši zasedbi posvečam oktetu Cantate Domino iz Kočevja pod Fridrihštajnom! Izvedbo v največji zasedbi posvečam cerkvenemu zboru iz Dramelj, kjer sem že kot deček začel prepevati in pritiskati na orgelske pedale. Vse srednjeveške melodije sem povzel iz svoje simfonične suite Friderik in Veronika.«

In tako se krog sklene.