Delo na mrazu: kako mrzlo mora biti, da lahko rečete »dovolj je«?

Ko se temperature spustijo globoko pod ničlo, večina ljudi dan preživi v ogrevanih prostorih. Za številne zaposlene pa mraz ni zgolj neprijetnost na poti v službo, temveč del vsakdana. Delo na mrazu je v Sloveniji razmeroma pogosto, predvsem v gradbeništvu, komunalnih dejavnostih, logistiki in drugih poklicih na prostem. Kljub temu pa zakonodaja tega področja ne ureja tako natančno, kot bi morda pričakovali. Kočevski podjetnik je svoje delo prestavil na ugodnejše temperature.

Slovenska zakonodaja namreč ne določa najnižje temperature, pri kateri delo še sme potekati. Ključni predpis je Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnih mestih, ki v 25. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti takšno temperaturo zraka, ki ustreza fiziološkim potrebam delavcev glede na naravo dela in stopnjo fizične obremenitve. Zgornja meja je jasno določena – temperatura v delovnih prostorih ne sme presegati 28 stopinj Celzija, razen v tako imenovanih vročih delovnih prostorih. Spodnja meja pa zakonsko ni natančno opredeljena.

Pri mrazu se zakonodaja bolj opira na splošne standarde in priporočila. Delodajalec mora upoštevati slovenske standarde za toplotno udobje, po katerih je najnižja sprejemljiva temperatura za delo v pisarni 20 stopinj Celzija, priporočena pa 22 stopinj. Določene so tudi minimalne temperature v pomožnih prostorih v času kurilne sezone, denimo v garderobah, umivalnicah in prostorih za počitek, kjer mora biti temperatura praviloma okoli 21 stopinj, v sanitarijah najmanj 18 stopinj, v kopalnicah pa 24 stopinj Celzija. Temperatura tal v delovnih prostorih ne sme pasti pod 19 stopinj.

Posebno poglavje predstavljajo hladilnice in druga delovna okolja z nadzorovano nizko temperaturo. Tam veljajo posebni kriteriji za delo v mrazu, delodajalec pa mora zagotoviti ustrezno zaščitno opremo, organizacijo dela in odmore.

Kaj pa če je delo na mrazu neizogibno?

Povsem drugačna so pravila pri delu na prostem, kjer je mraz pogosto neizogiben. Pravilnik določa, da mora delodajalec delavcem, ki opravljajo lažja fizična dela na prostem na stalnem delovnem mestu, med 1. novembrom in 31. marcem omogočiti občasno uporabo ogrevanega prostora, kadar zunanja temperatura pade pod 16 stopinj Celzija. V tem prostoru mora biti zagotovljena temperatura najmanj 21 stopinj. Ta pravica pa ne velja za delovna mesta na začasnih in premičnih gradbiščih.

Za gradbišča velja posebna uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Ta določa, da mora delodajalec zagotoviti prostor za ogrevanje delavcev, v katerem mora biti med 15. oktobrom in 30. aprilom najmanj 20 stopinj Celzija. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti gre še korak dlje in določa, da se delo praviloma izvaja do temperature 8 stopinj Celzija. Pri nižjih temperaturah je delo dovoljeno le, če so delavci opremljeni z ustreznimi osebnimi varovalnimi sredstvi.

Kljub temu zakonodaja še vedno ostaja precej splošna. Ne določa jasne spodnje meje, pri kateri bi delavec lahko delo odklonil zgolj zaradi mraza. V praksi se dela pogosto ustavijo predvsem zato, ker nizke temperature vplivajo na gradbene materiale, ne pa nujno zaradi skrbi za zdravje zaposlenih. To potrjujejo tudi izkušnje delavcev, ki so vajeni dela pri temperaturah precej pod ničlo.

»Zaposleni ostanejo doma, če se temperatura spusti pet stopinj pod ničlo,« pove Igor Aupič iz podjetja Gradbeništvo Aupič d. o. o. Delo pri takšnih temperaturah, kot so bile današnje, preprosto ni izvedljivo. »Ni nobene učinkovitosti delavcev, poleg tega pa se iz povsem tehnološkega vidika dela ne da opravljati. Ne more se in ne sme se,« je jasen podjetnik iz Kočevja.

Sindikati že dlje časa opozarjajo, da so predpisi preveč ohlapni in prepuščeni interpretaciji delodajalcev. Zdravniki pa opozarjajo, da dolgotrajna izpostavljenost mrazu ni nedolžna – povezana je lahko s povečanim tveganjem za poškodbe, obolenja dihal, mišično-skeletne težave in tudi kronične bolezni. Kljub temu je ozaveščenost o tveganjih dela v mrazu razmeroma nizka.

Slovenska zakonodaja torej delo na mrazu dopušča, a odgovornost v veliki meri prelaga na delodajalce. Ti morajo presoditi, kaj pomeni »temperatura, primerna za človeški organizem«, ter zagotoviti zaščitne ukrepe, opremo in odmore. V praksi pa se znova in znova postavlja vprašanje, ali je to dovolj jasno in ali zdravje delavcev pri nizkih temperaturah res dobiva enako težo kot tehnološke in ekonomske omejitve.