Ana Porenta: DEKLICE

piše: Milan Novak

»To so naše pesmi«

naslovnica: Ana Porenta: DEKLICE; KUD Apokalipsa; Ljubljana, 2016; foto Milan Novak

Deklice. Vse so avtobiografske. Dasiravno avtorica pesmi pogosto podpiše v prvoosebni zaključek, kot odmik od tvarine. Da so izmišljije, da je vezivo snovi zbrano iz okolja, iz danes, iz preteklosti. Sneto iz nekih davnih knjig, zapisov o presunljivih oblikah poguma. Iz velikih slik, uokvirjenih v debelo, zlato okovje. Pomisli tudi na spomin iz prejšnjih življenj, a tega ne omeni. A vsakič, ko se cigaretni dim, kot avreola pokadi iz nosnic, ko puščavski pesek bode v oči in so zategadelj beločnice rdeče, kar bi zmotno kdo mogel pripisati klofutam in pestem, Lepa Anka kolo vodi. Le da ji takrat ni bilo ime Anka.

In potem, kljub avtoričinem naprezanju prepričati bralca, da gre za  literarizirane zapise nekih drugih zanikanj, uredniku na mizo postavi polno škatlo za čevlje z nizko peto, številka 41. Potlej se vrne v petnajsto stoletje, teče s hitrostjo časa in vsem zbranim trdi, da stoji na Prešercu, čeprav tam še ni ne njega, ne farne cerkvice. Iluzija časa, ki je spretno vtkana v pesmi, zazveni kot izpoved, kot melodija dokončnosti. Pozdrav soncu, ki zahaja in hkrati vzhaja, prinaša mir v tolmun.

Besede Ane Porenta so zgostile vmesne prostore, razredčile gibanje. Urednik jih je poznavalsko odtujil od ust in zdaj so naše. Svojevrstna, vznemirljiva avantura bivanja.